Študentje več ur stojijo v vrstah pred Cankarjevim domom sredi izpitov, to je razlog

3 hours ago 4

ARTICLE AD BOX

LJUBLJANA – Če se konec tedna sprehodite mimo Cankarjevega doma, vas pričaka prizor, ki bi ga morda prej pričakovali pred vrati popularne koncertne dvorane ali trgovine na “Black Friday”. Dolga, potrpežljiva kolona mladih, vsak s svojim nahrbtnikom, slušalkami in kavo v roki, potrpežljivo čaka na – študijski prostor.

Podoba, ki je te dni zaokrožila po družbenih omrežjih, je sprožila burne odzive. Inštitut 8. marec je na Facebooku zapisal:

“Na ploščadi pred Cankarjevim domom se v tem času vsak konec tedna vije dolga vrsta čakajočih. Kot pred nekaj leti za kovidno testiranje ali takrat, ko so v trgovinah v obdobju socializma dobili kavo ali pralni prašek. Pa so le študentje, ki se želijo v izpitnem obdobju v miru pripravljati na izpite. Ponekod v tujini so nekatere študijske knjižnice odprte štiriindvajset ur sedem dni v tednu, pri nas pa ne.” – Val 202.

Je primerjava s čakanjem na kavo in pralni prašek pretirana ali se morda skriva zrno resnice?

Zakaj študentje sploh stojijo v vrsti?

Študentske knjižnice v Ljubljani, ki bi morale biti primarni prostori za učenje, v večini nimajo 24/7 dostopa, kot je to praksa na številnih tujih univerzah. Na Filozofski fakulteti je študijska čitalnica med izpitnim obdobjem sicer odprta dlje, a še vedno ne pokrije povpraševanja, ki se skokovito poveča januarja in junija. Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) ima določene prostore, ki so pogosto polni, podobno velja za Centralno tehniško knjižnico (CTK). Cankarjev dom je zato postal priljubljena alternativa – a prostori so omejeni, zato se ustvarjajo vrste.

V nekaterih državah je situacija precej drugačna. Na primer na Dunaju je “Lernzentrum” na Dunajski univerzi odprt 24 ur na dan, prav tako mnoge univerzitetne knjižnice v Nemčiji in na Nizozemskem. V Sloveniji pa se zdi, da se pričakuje, da bo študent doma našel dovolj prostora – kar je za marsikoga, ki živi v študentskem domu ali z več sostanovalci, preprosto nemogoče.

Ali je problem res tako velik ali gre zgolj za začasno “krizo”?

Vsako leto se januarja in junija ponovi ista zgodba: polne čitalnice, študentje, ki obupano iščejo mesto za učenje, pritožbe na družbenih omrežjih. A kot kaže, rešitve ostajajo zgolj improvizirane.

Res je, Univerza v Ljubljani vsako leto poskuša odpreti več začasnih študijskih prostorov, na primer v prostorih Študentskega kampusa, kjer so lani uredili tiho cono za učenje. A ti ukrepi so obliž na dolgotrajno težavo.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v Ljubljani skoraj 40.000 študentov, a število študijskih prostorov temu ne sledi. Tudi projekt nove NUK2, ki je bil obljubljen že več desetletij, je še vedno v fazi obljub, brez konkretnih rešitev.

Je primerjava s socializmom pretirana?

Ena izmed uporabnic na Facebooku je zapisala:

“Zakaj je potrebna izmišljena primerjava?! Rojena sem bila leta 1953 – nobenih vrst za pralni prašek ali kavo se ne spomnim…”

Odziv druge komentatorke je bil drugačen:

“V začetku 80. smo stali v dolgih vrstah včasih tudi samo za pol kilograma praška.”

Vprašanje zgodovinske točnosti teh primerjav morda ni ključno, a bistvo ostaja – čakanje v vrsti na nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, vedno sproži frustracije.

Kaj je rešitev?

Širitev študijskih prostorov: Več odprtih študijskih čitalnic, daljši delovni čas obstoječih knjižnic in več fleksibilnosti pri dostopu do mirnih učnih okolij.
Digitalne rešitve: Več orodij za online rezervacije mest, da bi se izognili nepotrebnemu čakanju.
Sistematična podpora študentom: Namesto improviziranih rešitev bi morali že vnaprej vedeti, da se bo januarja in junija povpraševanje povečalo, in temu prilagoditi infrastrukturo.

Dolge vrste pred Cankarjevim domom so simptom večje težave – če je študij ključ do prihodnosti, zakaj država ne poskrbi, da imajo študenti vsaj osnovne pogoje za uspešno učenje?

Vir: