Stiske italijanskega predsednika

»Zgodba italijanskega predsednika Mariana De Santisa je izmišljena in nima nič skupnega ne s Sergiom Mattarello in niti z njegovimi predhodniki,« pravi Paolo Sorrentino, režiser filma La grazia (Milost). To je res, a ne povsem. V filmu bo lahko namreč vsakdo prepoznal nekatere politične in značajske značilnosti aktualnega predsednika republike.

Kot že pri Giuliu Andreottiju in Silviu Berlusconiju, katerima je svoj čas posvetil filma, neapeljskega režiserja zanima, kako lahko zasebno življenje državnika in politika pogojuje oziroma vpliva na njegove politične odločitve. Film so predstavili na letošnjem Beneškem filmskem festivalu, sedaj pa tudi na ljubljanskem festivalu Liffe.

Odlični Servillo

Mariano De Santis je predsednik, ki se mu izteka sedemletni mandat in ki je ravno vstopil v t.i. beli semester, ko ne more več razpustiti parlamenta in razpisati volitev. Predsedniki so v tem obdobju navadno manj obremenjeni in zato bolj »svobodni«, lahko naredijo to, kar prej niso mogli (ali hoteli) narediti.

V tem protagonist filma ni podoben Mattarelli. Od daleč morda nekoliko spominja na Francesca Cossigo, ki je dve tretjini svojega mandata molčal, nato pa vzel v roke »kramp« ter levo in desno kritiziral institucije in politike, kar sicer De Santis ne počenja. De Santisa odlično igra Toni Servillo.