Štirje jezdeci apokalipse

Kako Turing, Heisenberg, Russell in Hofstadter zamajejo temelje znanstvene zanesljivosti.

Ko govorimo o ‘apokalipsi’, si večina ljudi predstavlja ogenj, žveplo in jezdece, ki galopirajo čez razpadajoči svet. A obstaja tudi druga, tišja apokalipsa — tista, ki se ne zgodi v svetu, ampak v nas: v trenutku, ko ugotovimo, da temelji našega zaupanja v znanost niso tako trdni, kot smo verjeli.

Turing, Heisenberg, Russell in Hofstadter niso znani kot apokaliptični preroki. A prav to jih dela nevarne. Ne kričijo. Ne grozijo. Samo pokažejo — z eleganco, z logiko, s paradoksi — da je svet, za katerega mislimo, da je trden, v resnici poln razpok.

In te razpoke niso napaka. Štirje jezdeci ne prinašajo konca sveta, temveč konec slepega zaupanja. So nujni – razodetje in priložnost za nov začetek.

Cleveland Museum of Art

1. jezdec: Turing in mit popolne določljivosti

Alan Turing je bil tisti tiho nevarni jezdec, ki je svetu povedal nekaj, kar je še danes težko sprejeti:

Ne le, da obstajajo programi, katerih vedenja ne moremo nikoli napovedati. obstajajo meje razumevanja, ki niso posledica naše nevednosti, ampak strukture samega vesolja.

Kaj to pomeni za znanost in njeno zanesljivost?

• Da obstajajo sistemi, ki jih ni mogoče v celoti predvideti.
• Da obstajajo vprašanja, na katera ni mogoče dobiti odgovora.
• Da je popolna razumljivost sveta, ne le praktično težka, ampak matematično izključena.

Turing je utemeljil nekaj, kar si znanost večkrat nerada prizna: nekaterih stvari ne moreš vedeti, tudi če si računalnik.
In če tega ne zmore računalnik, ki je narejen za logiko, kaj šele mi, ki smo narejeni za… no, improvizacijo.

2. jezdec: Heisenberg in mit objektivnega opazovanja

Werner Heisenberg je v kvantni svet vstopil kot jezdec nedoločenosti. Njegovo sporočilo je bilo preprosto, a brutalno:

S tem, ko nekaj opazuješ, to tudi že spreminjaš.

Ne moreš izmeriti delca, ne da bi ga premaknil. Ne moreš izmeriti hitrosti in položaja hkrati. In nikoli ne moreš biti popolnoma objektiven, ker si sam del sistema.

Kaj to pomeni za znanost in njeno zanesljivost?

• Da je “čista objektivnost” mit.
• Da nobeno merjenje ni nevtralno dejanje, ampak poseg.
• Da opazovalec ni zunanji bog, ampak (so)udeleženec.

Heisenberg ni uničil objektivnosti — razkril je, da je nikoli ni bilo. Da je šlo le za udobno iluzijo, ki smo jo zamenjali za metodo.

3. Jezdec: Russell in mit samozadostnih teorij

Bertrand Russell je bil jezdec paradoksa. Njegova naloga: pokazati, da se

sistemi, ki poskušajo opisati sami sebe, prej ali slej zapletejo v protislovja.

Najbolj znan primer? Paradoks lažnivca: “Ta stavek je napačen.”
Če govori resnico, je stavek napačen (in ne drži). Če pa laže, pa je stavek v bistvu resničen, (kar pomeni, da ne drži).

Čestitam — pravkar ste sesuli logiko.

In kaj to pomeni za znanost in njeno zanesljivost?

• Da se teorije, ki poskušajo razložiti vse, prej ali slej sesujejo vase.
• Da popolna samoopisna konsistentnost ne obstaja.
• Da so vse teorije omejene — nobena ne more razložiti sveta v celoti, ker logika sama postavlja meje, kaj je sploh mogoče razložiti ali izračunati.

Russell je pokazal, da se sistemi, ki poskušajo opisati sami sebe, ne zlomijo zaradi napake — zlomijo se zaradi ambicije. Pojasnil je, da je svet prevelik, da bi ga katerakoli teorija lahko zajela brez notranjih razpok. In da je to v redu.

4. Jezdec: Hofstadter in mit popolnega samozavedanja

Douglas Hofstadter je jezdec čudne miselne zanke. Njegova ideja:

Zavest je zanka, ki se poskuša razumeti — in prav ta poskus jo definira. Če bi se lahko popolnoma razumela, ne bi bila več zavest, ampak mehanizem.

Smo kot knjiga, ki poskuša prebrati samo sebe. Kot kamera, ki snema svoj lasten zaslon. Kot mačka, ki lovi svoj rep — samo da je rep ideja o njej sami.

Kaj to pomeni za za znanost in njeno zanesljivost?

• Da popolno razumevanje sebe ni mogoče.
• Da so naši modeli sveta omejeni z našimi modeli sebe.
• Da je zavest neskončna zanka, ne pa pregledna arhitektura.

Hofstadter je utemeljil, da je “popolno razumevanje” mit, ki ga lovimo, ker smo zanke, ki se nenhno zapletajo.

. . .

Apokalipsa, ki osvobaja

Ko štirje jezdeci opravijo svoje, svet ne izgine. Samo postane bolj resničen.

Znanost ne izgubi avtoritete — le iluzijo popolnosti.

In ko enkrat sprejmemo, da svet ni popoln, določljiv in v celoti razumljiv, se zgodi nekaj osvobajajočega:

• namesto da iščemo gotovost, začnemo iskati resnico;
• namesto da iščemo stabilnost, začnemo iskati smisel;
• namesto da iščemo odgovore, začnemo postavljati boljša vprašanja.

To ni apokalipsa. To je začetek radovednosti.

Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.

Kot zunanji svetovalec lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.

Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Štirje jezdeci apokalipse appeared first on Savus.