Starši v šoli niso več “samo podpora” — poglej, kaj se je v resnici spremenilo

Vloga staršev se je premaknila od občasnega nadzora nad ocenami k bolj stalni podpori pri učenju, počutju in digitalnih navadah. Starši danes največ prispevajo takrat, ko doma ustvarijo stabilne pogoje za učenje, se zanimajo za otrokovo razumevanje in sodelujejo s šolo kot partnerji. Manj učinkovito je, ko poskušajo nadomestiti učitelje ali prevzeti nadzor nad vsakim korakom.

Zakaj se je vloga staršev sploh spremenila?

Šola se je spremenila v treh smereh: več je sodelovalnega dela, več je digitalnih okolij in več se poudarja dobrobit učencev. Starši zato niso več pomembni le kot “kontrolorji” uspeha, ampak kot tisti, ki doma postavijo rutino, pomagajo uravnavati stres in urejajo meje pri zaslonih.

Foto: Šola

K temu prispeva tudi večja preglednost: e-dnevniki, sporočila in platforme staršem omogočajo stalni vpogled v šolsko dogajanje. To je koristno, če vodi v pravočasno podporo, in obremenjujoče, če vodi v stalno preverjanje in pritisk.

Kdaj sodelovanje staršev pomaga — in kdaj začne škodovati?

Pomaga, kadar je usmerjeno v samostojnost. OECD v pregledih izobraževalnih politik poudarja, da je koristna vključenost staršev povezana z boljšimi učnimi in socialno-čustvenimi izidi, a je pomembno, kako so starši vključeni, kot podpora, ne kot nadomestilo šole.

V praksi to pomeni:

Kdaj DA

• Ko starš pomaga vzpostaviti rutino (čas učenja, odmor, spanje).
• Ko se zanima za razumevanje (“Kaj ti je bilo danes jasno in kaj ne?”).
• Ko spodbuja, da otrok sam prosi za pomoč (učitelj, sošolec, dodatna razlaga).

Kdaj NE

• Ko starš rešuje naloge namesto otroka ali “piše projekt”.
• Ko starš vsak dan preverja vsako oceno in iz tega dela razsodbo o otroku.
• Ko starš stopi v konflikt s šolo, preden razume kontekst in otrokovo doživljanje.

Razlika je pogosto vidna pri domačih nalogah: podpora je smiselna, če starš pomaga z organizacijo in razlago pojmov; škodljiva je, če otrok izgubi občutek, da zmore sam.

Ali drži, da morajo starši doma postati učitelji?

Ne. To je trdovraten mit. Poročila OECD o starševski vključenosti (tudi na podlagi podatkov PISA) dosledno kažejo, da so za šolski uspeh bolj povezane “mehkejše” oblike podpore: pogovor, interes, bralne navade, pričakovanja in zgled, ne pa intenzivno “inštruiranje” doma.

Praktičen primer: otrok v 7. razredu “zmrzne” pri matematiki. Starš lahko pomaga tako, da skupaj uredita plan (20 minut vaje, potem odmor), preveri, kaj točno ni jasno, in otroka usmeri do učitelja ali dodatnega gradiva. Če pa starš prevzame razlago vsakega koraka, se otrok pogosto nauči predvsem to, da brez starša ne gre.

Mit: “Če mu ne razložim jaz, bo zaostal.”
Dejstvo: Otrok naj napreduje v samostojnosti; starš naj pomaga pri pogojih in poti do pomoči.

Kako je digitalizacija spremenila pričakovanja do staršev?

Digitalizacija je staršem dodala novo nalogo: digitalno mentorstvo. To ni tehnična pomoč (gesla, aplikacije), ampak učenje navad: kako se osredotočiti, kako razlikovati zanesljive vire in kako varno delovati na spletu.

Foto: Digitalno mentorstvo

UNESCO zadnja leta posebej poudarja potrebo po podpori staršem pri vzgoji in vodenju otrok v digitalnem okolju, ker se pritisk in tveganja selijo tudi v “šolski del dneva” (platforme, klepeti, družbena omrežja).

V Sloveniji je to povezano tudi z neenakostmi: družine z več znanja in boljšo opremo lažje pomagajo. Zato ni realno, da bi šola vse “preložila” na starše; bolj smiselno je, da šola jasno pove, kaj pričakuje, in ponudi podporo, kjer je največ vrzeli.

Kdaj je smiselno, da starš “pritisne”, in kdaj naj raje stopi korak nazaj?

“Pritisk” je včasih nujen, a naj bo usmerjen v navado, ne v rezultat.

Smiselno je, da starš vztraja, ko:

• otrok redno ne opravlja osnovnih obveznosti (ne zaradi neznanja, ampak zaradi navad),
• otrok potrebuje strukturo (ADHD, anksioznost, večji prehodi),
• se pojavijo znaki izgorevanja zaradi slabega ritma (spanje, preveč dejavnosti).

Korak nazaj je boljši, ko:

• otrok zna, a se boji napake (perfekcionizem),
• starš postane glavni “motor”, otrok pa pasiven,
• domače učenje redno vodi v konflikt in jok, takrat je smiselno vključiti šolo in strokovno službo.

PISA 2022 v delu o “podpori od doma” navaja, da so v okoljih, kjer učenci poročajo o več podpori doma, pogosteje prisotni tudi bolj pozitivni odnosi do šole in občutek pripadnosti. To je pomemben opomnik: cilj ni le ocena, temveč odnos do učenja.

Kako naj starši sodelujejo s šolo, da to ne postane stalno “bojišče”?

Najbolj pomaga jasna delitev vlog: šola vodi pouk in strokovne odločitve; starši prinesejo znanje o otroku, domačem okolju in podpori.

Tudi slovenska strokovna besedila o sodelovanju s starši poudarjajo partnerski model: šola ima odgovornost, da sodelovanje vzpostavi tako, da je spoštljivo, predvidljivo in usmerjeno v otroka, ne v dokazovanje moči.

Foto: Šola

Tri praktična pravila, ki pogosto preprečijo konflikt:

1. Najprej vprašanje, potem ocena: “Kaj se dogaja pri pouku?” pred “To ni fer.”
2. En problem, en dogovor: manj e-poštnih razprav, več jasnih korakov.
3. Vključitev svetovalne službe, ko se težava ponavlja, ne šele, ko je odnos že pokvarjen.

Starši so danes bolj vključeni kot prej, ker je šolsko okolje bolj kompleksno in bolj prepleteno z digitalnim in čustvenim svetom otrok. Največjo razliko naredijo s stabilnimi navadami, umirjeno prisotnostjo in partnerstvom s šolo, ne s prevzemanjem učiteljske vloge. Ko so meje jasne, je lažje tudi otroku: ve, kdo za kaj odgovarja, in kje lahko varno poišče pomoč.

Pripravil: J.P.

Vir: OECD, NIJZ, UNESCO, PISA, MIZŠ, EU Education and Training Monitor

The post Starši v šoli niso več “samo podpora” — poglej, kaj se je v resnici spremenilo first appeared on NaDlani.si.