Stanovanjsko vprašanje v deželi skrajnosti

Ali je gradnja stanovanj v prvi vrsti arhitekturna, politična ali ekonomska tema? Vsebina »stanovanjskega vprašanja« dobi v različnih družbenih in ekonomskih realnostih tudi bistveno različne poudarke. Če tako pri nas otežen dostop do stanovanja pomembno sooblikuje življenjske odločitve in samostojnost mladih (odraslih), pa gre v ekonomsko in kulturno manj privilegiranih okoljih pogosto za čisto temeljno vprašanje preživetja.
O tem sem nedavno razmišljal med obiskom Argentine, države, ki je v preteklih dveh letih zaradi kontroverznega predsednika Mileija postala reden predmet komentiranjaarja v medijskih in zasebnih omizjih. Za tovrstne obravnave oddaljenih koncev sveta je značilno, da se jih lotevamo razmeroma neobremenjeno – in običajno s precejšnim pomanjkanjem osnovnega razumevanja stvarnosti, ki jo komentiramo.
To je nedvomno eden od argumentov v prid potovanj. Toda tudi opažanja najbolj pozornih in razgledanih popotnikov so v najboljšem primeru le impresije kompleksne in nenehno spreminjajoče se stvarnosti, v najslabšem primeru pa gre za stereotipe, preoblečene v prvoosebno »izkušnjo«. Ta pojav je postal v dobi, ko lahko je lahko vsakdo postane medijska osebnost, vseprisoten informacijski šum. Z zavedanjem vseh teh omejitev je sledeče torej samo nekaj misli ob obisku drugega sveta.
Argentinska prestolnica Buenos Aires s širšim metropolitanskim območjem šteje že preko 16 milijonov prebivalcev. Poleg izredno pestre kulturne, poslovne in vsakršne dejavnosti je posledica take zgostitve prebivalstva tudi množenje socialnih konfliktov. In to je verjetno najbolj vpadljiva lastnost tega velemesta: velike socialne razlike in fizična bližina med njimi.
Na eni strani recimo elitni, reprezentativni del mesta, v katerem se evropski historicizem pariškega tipa meša z generično globalistično gradnjo 21. stoletja, javne zelene površine pa so praviloma bolj urejene od tistih v »najlepšem mestu na svetu«. To je mesto, bogato s kulturnimi in izobraževalnimi ustanovami, javnimi spomeniki, pločniki so tlakovani in ne asfaltirani (značilnost, ki preseneča tudi v dosti bolj perifernih predelih), ulice so živahne in privlačne.
Na drugi strani pa revne mestne četrti, ki jih zaznamuje izjemno gosta gradnja iz (običajno neometane) opeke in armiranobetonskih plošč. Značilen simptom pomanjkanja prostora in odsotnosti kakršnihkoli urbanističnih ali gradbenih standardov so armaturne palice, ki štrlijo iz vrhnje terase – nastavek za prihodnje iskalce stanovanjske rešitve. Velemestna villa, kot se tu imenuje tako naselje, spominja denimo na izjemno zgoščeno in vertikalizirano romsko naselje, vzporednice pa bi lahko iskali tudi v statusu in življenjskem načinu prebivalcev.

Meja, ki ločuje en in drug prostor socialnih ekstremov od drugega, je pogosto samo železniški tir ali avtocestna obvoznica. Pisani urbani mozaik seveda dopolnjuje široka in pestra paleta urbanih tipologij, ki odgovarjajo lokaciji, različnim obdobjem in družbenim skupinam.

Celotne slike ne dobimo samo z obiskom prestolnice (ožje mestno območje z avtonomno upravo in dobrimi 3 milijoni prebivalcem zamejujejo večpasovne obvoznice): tisti z boljšimi prihodki se zaradi varnosti naseljujejo v satelitskih countryjih, ograjenih suburbanih satelitskih naseljih. Grožnja gospodarske nestabilnosti, čeprav stalna, za srednji sloj ni tako pereča kot pretnja vsakodnevnega uličnega kriminala. Čeprav je problem žeparstva in oboroženega ropa najbolj pereč v velikih mestih – viden znak te nevarnosti je nošnja nahrbtnika pod rokami na trebuhu, in to ne le v gneči javnih prevoznih sredstev, pač pa praktično povsod v javnem prostoru –, garancijo varovanega okolja prebivalci (nikakor ne le najpremožnejši) vse bolj iščejo tudi v mirnejših predelih, kakršen je na primer mesto Bariloche, ena največjih južnoameriških turističnih destinacij in znanstveno središče na slikovitem stiku Andov in Patagonije.
Kako zelo se merilo, socialna slika in vsakodnevni izzivi take države razlikujejo od družbeno še izredno homogene in predvsem majhne Slovenije, je mogoče videti že zgolj na ravni jezika: v slovenščini ne premoremo več kot opisnih izrazov za villo/slum/favelo, tudi »ograjeno naselje« pa je zgolj prevod angleškega izraza gated community, medtem ko v večini držav, kjer je ograjevanje najprej posledica že obstoječih konfliktov in ne prvenstveno statusa, obstajajo pogovorni enobesedni izrazi, kakršen je country (privada v Mehiki, complex v Južni Afriki). Takega naselja, ki je vsekakor simptom bolne družbe, ne gre enačiti z ograjenimi mestnimi soseskami, ki tudi pri nas govorijo o druge vrste družbeni patologiji.
Izvori stanja družbe, v katerem se nahaja Argentina, so izredno kompleksni in predmet različnih interpretacij, kar nenazadnje odraža velika družbena polariziranost, posledica zelo različnih vsakodnevnih in zgodovinskih izkušenj v deželi, ki jo je v preteklem stoletju na poti od ene najperspektivnejših in najbogatejših na svetu do pozicije stalne negotovosti in visoke zadolženosti obremenilo več vojaških in populističnih diktatur, izredno koruptivna politična kultura, etnična trenja, nasilje revolucionarnih gveril in (para)vojaški teror v 70. letih.
Posamezne elemente te zgodovine poznamo tudi pri nas. Četudi so okoliščine povsem drugačne, nam lahko pomagajo razumeti, kako težko je pravzaprav sestaviti enotno sliko aktualnega dogajanja. Čeprav določeni ekonomski kazalci po letu vladavine Javierja Mileija kažejo izboljšanje fiskalnega stanja države, pa statistike zaznavajo tudi velik skok prebivalstva, ki živi v revščini – ta delež je v preteklem letu presegel 50 %. Tako skrajna situacija lahko tujemu obiskovalcu v veliki meri ostane zakrita, ker turistični kraji še vedno nosijo pretežno zahoden značaj. Večina pripadnikov srednjega sloja in podjetniško usmerjenega dela prebivalstva iz vseh slojev, ki se zaveda nujnosti reform, bi verjetno na povpraševanje odgovorila, da bo za realne posledice Mileijeve šok terapije potrebno počakati. Socialno bolj občutljivejše skupine in zaposleni v javnem sektorju po drugi strani razumljivo izkazujejo manj podpore. Situacija je v najboljšem primeru negotova.

Čeprav edinstvena, nam Argentina v tem pogledu služi predvsem kot primer. Večina sveta živi v družbah z intenzivnimi konflikti, korupcija in ideološke floskule, ki skrivajo nekompetentnost, pa so tudi prej pravilo kot izjema. Slednje vse bolj načenja tudi našo lastno državo – toda še vedno imamo razmeroma varno družbo blagostanja, ki je v hitro spreminjajočem se svetu vse prej kot samoumevna. Ali smo zmožni svojo majhnost izkoristiti kot prednost in se izogniti padcu na trda tla stanovanjskih skrajnosti?

Napisal: Luka Jerman