Stalna bitka med sorojencema: Je rivalstvo med sorojenci normalno ali klic po pozornosti?

Dva sinova odraščata pod isto streho, trenirata v istem športnem klubu in si delita vsakdan – a namesto povezanosti med njima vse pogosteje izbruhne tekmovalnost, ki preraste v vsakodnevne prepire in spopade. Zakaj med sorojenci sploh prihaja do rivalstva in kako naj starši ukrepajo, ko napetost preseže mejo običajnega? O tem smo se pogovarjali z zakonsko in družinsko terapevtko Lidija Bašič Jančar.

V številnih družinah so prepiri med sorojenci del vsakdana. A kaj storiti, ko se zbadanje spremeni v stalno napetost, fizične obračune in žaljivke?

V eni od lokalnih družin se starša vsakodnevno soočata s konfliktom med sinovoma, ki sta si po starosti blizu. Fantoma sta ves čas v laseh – prepirata se, tekmujeta, se pogosto tudi stepeta. Oba trenirata košarko in igrata za isti klub, kar rivalstvo še poglablja. Namesto sodelovanja vlada boj za pozornost, priznanje in prevlado. Starša priznavata, da se pogosto odzoveta s kričanjem, saj ne vesta več, kako umiriti situacijo.

Ali gre za običajno fazo odraščanja ali za resnejši znak stiske? O tem smo se pogovarjali z dr. Lidijo Bašič Jančar, ki nam je pomagala osvetliti ozadje sorojenskega rivalstva.

Rivalstvo med sorojenci je naraven pojav v razvoju otroka – toda kdaj postane problematično?

Mnogo staršev meni, da so prepiri med otroki nekaj povsem običajnega. Pa vendar: ali je tekmovalnost med sorojenci (ne glede na spol) res normalen del odraščanja ali obstaja meja, ko postane takšno vedenje znak globlje stiske?

Starši moramo biti zelo pozorni na to, kako se sorojenci odzivajo eden na drugega. Pomembna stvar tukaj je, da so odnosi med sorojencev ponavadi toliko varni, da se lahko drug do drugega res pristno odzivajo. Dostikrat bolj pristni, kot do staršev. Kar pa pomeni, da iz teh odzivov lahko zelo zanesljivo vidimo, kaj otrok v sebi občuti. Če se na primer mlajši otrok do starejšega vede zelo nastrojeno, pomeni, da je jezen nanj in to je lahko jasen pokazatelj, da se na primer počuti manj upoštevanega, neslišanega s strani staršev ali da dobiva premalo pozornosti.

Vprašanje ni, ali tekmovalnost obstaja, ampak kako intenzivna je, kako dolgo traja in kakšne posledice ima za odnos med sorojenci. Rivalstvo, ki presega razvojne meje se kaže preko tega, da je rivalstvo več ali manj stalno prisotno, otroka prevzameta vloge, kot na primer eden je stalno krivec, drugi stalno žrtev. Afekti, ki se stežka umirijo, sledijo zamere, ki so stalno ali dalj časa prisotne, morda tudi maščevalnost, fizična agresija, poniževanje, in na drugi strani strah drugega sorojenca. Starša morata biti predvsem pozorna na lastne reakcije: ali morda favorizirata enega od otrok (kar je izjemno škodljivo), zelo škodljivo je tudi primerjanje enega otroka z drugim (kar drugega postavlja v zelo podrejen odnos).

Če odnos ostaja živahen in kljub temu obsega tudi toplino, je rivalstvo praviloma razvojno. Če pa bi opredelili tekmovalnost kot karakteristiko odnosa med sorojencema, pa pomeni, da gre za neko globjo in bolečo stisko.

Če otrok tekmuje za pozornost staršev, to pogosto kaže na njegovo notranjo potrebo po potrditvi – ali lahko rivalstvo razumemo kot klic po pozornosti?

Kadar se zdi, da se otrok bori za vsako pohvalo, priznanje ali trenutek pozornosti, se poraja vprašanje: ali je stalna tekma med bratoma pravzaprav način, kako sporočata, da se bojita izgube ljubezni ali svojega mesta v družini?

Vsekakor je borba za pohvalo in pozornost odraz otrokove stiske in izjemno krivično zanj. Starš je za otroka vse, kar ima in mu predstavlja preživetje. Če ima občutek, da se mora boriti za starševsko pozornost in ga je ob tem strah, da tega ne bo ali ni v zadostni meri prisotno, je to izjemno težak notranji občutek, kateremu otrok čustveno ni kos.

Starši z vpitjem nehote povečujejo napetost – kako naj torej konstruktivno pristopijo k reševanju sporov?

Ko starša posežeta v konflikt s kričanjem ali kaznovanjem, se napetost pogosto le še stopnjuje. Kako naj starši postavijo jasne meje, obenem pa ohranijo občutek varnosti in pravičnosti pri obeh otrocih?

Starši dostikrat posežejo prepozno, zato pride do vpitja in kaznovanja. Starši naj bodo pozorni na odnos med sorojenci ves čas in ko opazijo, da se nekaj dogaja, da prihaja do napetosti, trenj, naj odreagirajo na miren način. Povprašajo naj, kaj se dogaja, kaj se je zgodilo, naj vsak od otrok pove svojo zgodbo in kako se počutijo. Že s tem bodo starši uravnali čutenja, dali vsakemu prostor, da se izrazi, otroci pa bodo dobili občutek, da lahko vsak od njih dogodek doživi po svoje, pa se vseeno ne zgodi kaj zelo hudega (ker bodo starši zregulirali občutke).

Pomembno je torej, da so starši ves čas pozorni, kaj se med otroki dogaja in posežejo vmes takoj, ko se neka napetost začenja. V tem primeru ne bo prišlo do ekskalacije in posledično tudi ne do njihovega grobega posega.

Primerjanje med otroki lahko poglobi občutek manjvrednosti – kako naj starša komunicirata, da se eden od otrok ne bi počutil slabšega?

Če je eden uspešnejši v šoli, drugi na športnem igrišču ali med vrstniki, hitro pride do primerjav. Kako naj starša poudarita individualne kvalitete vsakega otroka, ne da bi pri tem nehote ustvarjala občutek tekmovanja ali manjvrednosti?

Če starša že od samega začetka vidita vsakega otroka kot edinstvenega in prepoznata prav njega in njegovo edinstveno osebnost, bosta s tem dala otroku močan občutek potrditve in sprejemanja. V tem smislu potem sploh ni prostora za primerjanje ali spregledanost katerega od njih, saj zelo dobro vemo, da ima vsak od otrok svoje kvalitete in sposobnosti. S tem občutkom otroci rastejo in nimajo potrebe po tem, da bi v to dvomili. Starši moramo iskreno in globoko verjeti v vsakega otroka. Potem v ta občutek tudi otrok ne bo podvomil.

Sorojenski boj ima svoje razvojne zakonitosti – do katere starosti lahko starši še učinkovito vplivajo na odnos med otroki?

Veliko staršev se sprašuje, ali so zamudili pravi trenutek za ukrepanje. Obstaja starostna meja, do katere lahko starši še aktivno oblikujejo bolj zdrav odnos med sorojencema, ali je za spremembe vedno priložnost?

Za spremembe je seveda vedno čas, tudi če so otroci že odrasli in se med seboj ne razumejo. Starši še vedno lahko veliko storijo, če se zavedajo svojih napak, odgovornosti in posledic teh napak. Če so na primer favorizirali enega od otrok, se največkrat otroka ne bosta dobro razumela, saj bosta jezna eden na drugega in to izhaja še iz otroštva.

V primeru, da starša to prepoznata, lahko o tem spregovorita z že odraslima otrokoma, kar pomeni, da se odnosi prav zaradi tega lahko spremenijo. Je pa res, da dalj časa, ko se dogajajo neustrezna ravnanja, reakcije in odzivi s strani staršev do otrok, težje je posledice odpraviti. Ni pa nemogoče in vedno je čas, da stvari postavimo drugače.

Zaključek: Pravočasna reakcija je ključna

Sorojensko rivalstvo samo po sebi ni problem – pogosto je celo priložnost za učenje reševanja konfliktov, postavljanja meja in razvijanja empatije. Težava nastane, ko prepiri postanejo stalni, nasilni ali ko eden od otrok sistematično prevzema vlogo »poraženca«.

Strokovnjaki opozarjajo, da je najpomembneje, da starši ne čakajo, da se odnosi »uredijo sami od sebe«. Namesto kričanja naj ponudijo mirno, dosledno in čustveno varno okolje, kjer imata oba otroka občutek slišanosti in sprejetosti. Ključno je, da starša prepoznata individualnost vsakega otroka ter spodbujata sodelovanje namesto primerjanja.

Pravočasna, premišljena reakcija lahko prepreči, da bi otroška tekmovalnost prerasla v trajno odtujenost tudi v odraslosti.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post Stalna bitka med sorojencema: Je rivalstvo med sorojenci normalno ali klic po pozornosti? appeared first on domžalec.si.