Sprva nisem hotela, ampak bom: Kaj za vraga?

2 hours ago 29

Pisalo se je ponedeljkovo jutro. Prvi delovni dan po referendumih. Po zgodnjem prihodu v pisarno sem ob jutranji kavici pogledala rezultate po skoraj vseh preštetih glasovih, o tem napisala prispevek in ga “pripela” na našo FB stran. Medtem ko je takrat kazalo, da je Slovenija na vsa vprašanja odgovorila “za”, je bil vzhodni del Zasavja “proti”. In to tako prepričljivo, da rezultata tudi naknadno preštete glasovnice niso mogle več spremeniti. Potem pa čez dan ali dva opazila nadpovprečno število komentarjev na objavo. Če ob branju teh ne bi sedela, bi me najbrž “vrglo na rit”.

Osli zasavski, lenuhi, komunajzerji, govno so bile žaljivke, ki so jih natrosli najbrž tako imenovani “kavč komentatorji”. Iskreno? Že samo ob pisanju teh besed mi je postalo slabo. Je takšna mera žaljivk res potrebna? Ali niso referendumi zato, da ljudje povedo svoje mnenje?

Pa smo že pred letošnjimi lokalnimi volitvami

No, kasneje smo začeli pisati članke o kandidatih, ki so že napovedali kandidaturo za župane. In se je znova vsul plaz nekih žaljivk. Sprva je padla kakšna pikra na račun kandidata oziroma kandidatke, nato pa so bralci začeli obračunavati med seboj.

Pa bom spet razumevajoča. Seveda je normalno, da se nekdo na položaju z vsemi kremplji bori, da bi ga obdržal. Nenazadnje ima od tega najbrž velike koristi. Normalno je tudi, da se zanj borijo tisti, ki imajo drugačne vizije. Ali pa se hočejo sami dokopati do teh koristi. Kakorkoli, vsi se borijo za glasove svojih so-občanov. Za svoje vizije prihodnosti, dobre ideje in mogoče nekateri tudi za svoj ego. In na drugi strani boj med njihovimi podporniki. Razumem tudi jezo občanov, ki jih kandidati za župane, svetnike in člane KS v ostalem času mandata – se pravi izven predvolilne kampanje – niti ne povohajo. In tudi zagon tistih, ki svoje kandidate podpirajo. Ampak, dajte no. Je žaljenje res potrebno?

oseba_sok_brez_filtra_marec_2026_1280x960

Čas za spremembe – ja, na volitvah

Če smo v zadnjem času spremljali dogodke po svetu, smo lahko opazili, da volitve so priložnosti za spremembe. Poglejmo Srbijo – skoraj 70 odstotna udeležba je odnesla večletnega voditelja Aleksandra Vučića in zmago dodelila listi študentskega gibanja. Tudi v Izraelu je skoraj 78 odstotna udeležba povsem premešala štrene na politični sceni.

Nisem čisto prepričana, ali pri željah po spremembah pomagajo vsi ti neokusni komentarji na družabnih omrežjih. Če že kaj, mi je ob branju postalo slabo. In verjetno nisem edina. Resno sem se vprašala, v kakšni družbi živimo.

Pa ja, mogoče mora biti malo jeze, da pride do sprememb. Od vsakega posameznika pa je odvisno – ali bo za to pasivno komentiral na družabnih omrežjih in neokusno osebno žalil kandidate, ki želijo voditi lokalno skupnost, ali se bo aktivno udeležil volitev. Dajte svojo jezo ali pa razočaranje novembra preusmeriti na list papirja, kjer boste oddali svoj glas. “Ja, kaj pa bo moj glas spremenil,” mi pravijo nekateri. Vsak glas šteje. Le poglejte Srbijo in Izrael. Sicer pa, kolikor vem, živimo v demokraciji, kjer zmaga večina. Če pač večina ni za vaše izbrane kandidate, to še ne pomeni, da so ti butasti, lenuhi, osli in podobno.

Takšne reakcije verjetno več povedo o ljudeh, ki jih izkazujejo kot pa o situacijah samih. Pa če sem začela s komentarju, naj z njimi še končam. Eden od bralcev, ki je bil ob komentiranju prispevka o izidih referendumskih vprašanj povsem kulturen, je zapisal: “Sramota, kako nekateri žalite samo zato, ker imamo svoje mnenje … Očitno je za nekatere demokracija samo takrat ko se vsi strinjamo z njimi.” In, kot že večkrat rečeno, sem optimist. Verjamem, da smo zmožni več kot to. Da smo zmožni spoštovanja sočloveka in brez žaljenja sprejeti odločitev večine. Če pa se ne strinjamo – pa še vedno obstajajo drugi načini, da storimo nekaj glede tega. Takšni, ki ne vsebujejo žaljivk in nasilja.