»Spremljati ljudi, biti jim ob strani, to je glavna naloga Cerkve«

Paolo Iannaccone, duhovnik v cerkvi Madonna del mare na Trgu Rosmini v Trstu in predsednik sprejemnega centra Balducci na Videmskem, je trdno prepričan, da se mora Cerkev vrniti med ljudi. Med uboge in pomoči potrebne, med vse, ki iščejo smisel v življenju. Pa tudi med protestnike v podporo tlačenemu palestinskemu narodu in verne pripadnike LGBTIQ+ skupnosti. V prepričanju, da revščina nima potnega lista, je trdno zaverovan v to, da človek brez »notranje luči« nima prihodnosti.

Je bila smrt mladeniča v Starem pristanišču v Trstu neizogibna?

Smrt Hišema Bilala Magure pred slabim mesecem dni je bila direktna posledica brezbrižnosti. Brezbrižnosti družbe in politike. Brezbrižnost je smrt.

Boj proti brezbrižnosti in ljudem na družbenem robu vam je posebej pri srcu. Ko sva se predstavila, pa ste dejali tudi, da na duhovni poti spremljate tudi pripadnike LGBTIQ+ skupnosti. Ali ni istospolnost za Cerkev greh?

Spremljati ljudi, biti jim ob strani. To je glavna naloga Cerkve. Cerkev bi se morala otresti togosti prejšnjih stoletij. Gre za pot priznanja, ki jo mora Cerkev opraviti s to in z drugimi skupnostmi.

Se mora cerkev torej modernizirati?

Ne, enostavno mora spet poiskati svoje korenine. Slediti Kristusovemu nauku: sprejeti vsakega moškega, vsako žensko, in to brez predsodkov. Tudi papež Frančišek je govoril o tem, da je treba ljudi spremljati, biti med njimi. Ne pa jim soditi zviška.

Celoten intervju preberite v nedeljskem Primorskem dnevniku