Spominska maša za tenorista Jožeta Gostiča v cerkvi na Homcu

2 hours ago 23

Slovesnosti v spomin na tenorista Jožeta Gostiča, imenovane Gostičevi dnevi, ohranjajo spomin na homškega rojaka, svetovno znanega opernega umetnika Jožeta Gostiča, s prireditvami, ki potekajo v opernih hišah in krajih, povezanih z njegovim življenjem in delom, nastali pa so na pobudo prof. Vladimirja Kranjčevića, ravnatelja Opere HNK Zagreb. Gostičevi dnevi se vedno začnejo s spominsko sveto mašo na Homcu.

Tako so se na Homcu v nedeljo, 1. marca 2026, pričeli 26. Gostičevi dnevi v spomin na opernega pevca Jožeta Gostiča z Homca. Slovesnost se je začela s spominsko sveto mašo v cerkvi Marijinega rojstva na Homcu. Pred pričetkom spominske svete maše je svečo na grobu opernega pevca na homškem pokopališču prižgal predsednik KD Jože Gostič Homec Borut Jenko. Sveto mašo je daroval homški župnik Tadej Ložar, za slovesnost pa so z ubranim petjem poskrbeli MePZ Anton Foerster iz Ljubljane. Vodila jih je zborovodkinja Damjana Božič Močnik, organist pa je bil Dušan Ješelnik.

V uvodu je vse zbrane pozdravil predsednik KD Jože Gostič Homec Borut Jenko, ki je podal nekaj zgodovinskih dejstev o opernem pevcu Jožetu Gostiču. »Močan poudarek in visoko kvaliteto so v spomin na homškega rojaka dosegli že ob svojem začetku leta 2000, ob počastitvi 100. obletnice Gostičevega rojstva. Spomin na umetnika je zaživel na raznovrstnih prireditvah in koncertih v Sloveniji in na Hrvaškem, pred njegovo domačijo je bil odkrit doprsni kip, izdana je bila dvojna zgoščenka s posnetki Gostičevih nastopov, vrhunec pa predstavlja izčrpna, vsebinsko zaokrožena monografija. Na koncertih, ki spremljajo Gostičeve dneve, so doslej sodelovali vrhunski slovenski in hrvaški umetniki vseh generacij, od dragocenega, z nostalgijo obarvanega nastopa nekdanjega Gostičevega odrskega kolega Tomislava Neralića, prek zrelih kreacij umetnikov, ki so si dandanes utrdili ugled doma in v tujini, do tistih, ki so šele začeli okušati čar opernega gledališča,« je v kratkem nagovoru spomnil predsednik Kulturnega društva Jože Gostič Homec. Jože Gostič, prvak ljubljanske, zagrebške in dunajske državne opere, se je rodil 5. marca 1900 v Stari Loki pri Škofji Loki. S starši se je kot osemletni deček preselil na Homec (16 km severno od Ljubljane) in s tem krajem ostal povezan do smrti. Po očetu, ki je bil orglar v krajevni cerkvi, in po materi, ki je imela zelo lep glas in je pela v cerkvenem zboru, je podedoval glasbeno nadarjenost. Po končani orglarski šoli v Ljubljani je bil tudi sam orglar na Homcu.

Kot je na spletni strani Kulturnega društva Jože Gostič Homec po raziskovanju zapisala Marija Barbieri, je bil operni pevec Jože Gostič res vsestranski.

»Leta 1921 se je vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani in istočasno postal član zbora Opere Slovenskega narodnega gledališča. 5. septembra 1929 je njegov solistični nastop v vlogi Lenskega v Evgeniju Onjeginu skladatelja Čajkovskega odkril velik potencial mladega tenorja. Pokazal je vse kvalitete, potrebne za prvorazrednega opernega umetnika: lep, izenačen glas zadostnega obsega, popolno muzikalnost, izostren smisel za interpretacijo, dobro glasbeno izobrazbo, atraktiven videz in prepričljiv scenski nastop. Leta 1930 je diplomiral z izvrstnimi ocenami. Kot solist ljubljanske Opere je oblikoval več kot štirideset opernih in operetnih vlog, od Ferranda v Così fan tutte, Almavive v Seviljskem brivcu in Eisensteina v Netopirju do Rodolfa v La bohème, Massenetovega Wertherja, Des Grieuxa v Manon in Riccarda v Plesu v maskah. Imel je po sto nastopov v sezoni, se okrepil v svojem poklicu ter postal vrhunski profesionalec.

Izpopolnjevanje je nadaljeval na Dunaju pri Mariji Rado-Danielli, kjer je do popolnosti razvil pevsko tehniko. Glas se mu je okrepil in nastopil je trenutek velike Gostičeve kariere. To mu je uspelo, ko je leta 1937 postal član, kmalu pa tudi neponovljiv in nedosegljiv prvak Opere Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Od prvega nastopa, ko je kot gost leta 1932 nastopil v vlogi Janka v Prodani nevesti, do zadnjega 12. oktobra 1963 kot Manrico v Trubadurju, je bil ljubljenec zagrebške publike brez primere. Ta ga je preprosto oboževala, kar se je najlepše videlo na proslavi ob njegovi 30. obletnici umetniškega delovanja 6. junija 1959, ko je nastopil v vlogi Andréa Chéniera. Gostič se je v Zagrebu razvil v umetnika, ki je imel pred seboj mednarodno kariero. Leta 1942 je začel gostovati v dunajski Volksoperi (Dunajski mestni operi), od leta 1950 dalje pa je sodeloval z dunajsko državno Opero, leta 1951 postal njen stalni član za deset let.

Držal se je pravila in pel tisto, kar je bilo primerno njegovi starosti, ter tako postal dramski tenor, pri tem pa ohranil svetlo barvo glasu in mehak mezza voce, ki je njegovim kreacijam Parsifala, Porina hrvaškega skladatelja Vatroslava Lisinskega, Cavaradossija v Tosci, Hermana v Pikovi dami, Don Joséja v Carmen, Radamesa v Aidi, Manrica v Don Carlosu, Florestana v Fideliju in najvažnejšega – Otella – dajalo dramsko moč in človeško toplino. Njegovo vzorno muziciranje ga je preoblikovalo v izjemno glasbeno-scensko osebnost in dragocenega sodelavca velikih dirigentov in pevcev. Vedrina in smisel za humor sta ga naredila za nepozabnega igralca kultnega lika Miće v hrvaški operni stvaritvi Ero z onoga svijeta. Jakov Gotovac mu je priznaval enkratnost v upodobitvi njegovega Miće in mu bil za to iskreno hvaležen. Kreacija Lohengrina v dunajski državni operi je Gostiču na dvojni premieri tega dela leta 1951 pod taktirko Clemensa Kraussa in v režiji Rudolfa Hartmanna, ki so jo primerjali z nesmrtno stvaritvijo Lea Slezaka, odprla pot k vrhuncu kariere – glavni vlogi Midasa v svetovni praizvedbi zadnje opere Richarda Straussa Danaeina ljubezen na Salzburških slavnostnih igrah 14. avgusta 1952. Midasa je pel tudi na premieri opere na Dunaju in v Scali ter na gostovanjih dunajskega opernega ansambla v Veliki operi v Parizu. Na dunajski državni operi je bil Dick Johnson na premieri Puccinijevega Dekleta z Zahoda in Bacchus v Straussovi Ariadni na Naxosu.

Gostič je postal umetnik evropskega ugleda in začel gostovati v drugih državah, najpogosteje v Španiji in Italiji, predvsem kot Lohengrin. Njegov Lohengrin je s harmoničnim stapljanjem božanskega in človeškega posebej navdušil publiko Teatra del Liceo v Barceloni, kjer so mu podelili posebno nagrado. Nastopil je tudi v Covent Gardnu na premieri Borisa Godunova leta 1958, gostoval pa je tudi v Pragi, Dresdnu, Berlinu, Hamburgu, Atenah in drugih evropskih mestih. Bil je znamenit interpret Verdijevega in Mozartovega Requiema in Beethovnove Devete simfonije.

Sto trinajst glavnih vlog, samo v Zagrebu okoli tisoč nastopov, v dunajski državni operi 260, velik glasbeni talent, pregovorna glasbena in človeška zanesljivost ter stalno visok umetniški nivo v celotni karieri so Gostiča naredili za steber zagrebške Opere v njeni zlati dobi in – s povsem prepričljivimi besedami velikega dirigenta Karla Böhma – takšnega pevca danes ni več.

Gostič je tudi domačemu kraju Homcu, kamor se je rad vračal s svojih številnih gostovanj, pa tudi širšemu okolišu, zlasti za praznike, prinašal in posredoval žlahtno pesem duha. Božič, novo leto, velika noč in sv. Ana so bili prazniki, ob katerih je Gostič pel v homški župnijski cerkvi, za sv. Ano pa skoraj brez izjeme v čudoviti baročni cerkvi sv. Ane v Tunjicah. Tem terminom je celo podrejal datume svojih gostovanj v tujini. Starejši domačini se ga spominjajo z nastopov v kulturnem domu v Radomljah ter po številnih radijskih oddajah. Na pol odrasli otroci tistega časa se ga spominjajo tudi po tem, da je priskrbel karte v ljubljanski operi takrat, ko je pel na ljubljanskih opernih deskah Ero z onog sveta, Lohengrin, Tosca, Carmen, Otello. Primerna oddolžitev velikemu umetniku in rojaku Jožetu Gostiču je bilo poimenovanje ulice z njegovim imenom na Homcu in v Nožicah. Po tej poti se je namreč večkrat sprehodil, se rad ustavil za besedo ali dve ob sovaščanih in ljudje so rekli: »Pepe je spet doma.« Jože Gostič je umrl v Ljubljani 25. decembra 1963.«

Avtor: Miro Pivar in KD Jože Gostič Homec; Foto, video: Miro Pivar