Sploh ne gre za to …

Pred dnevi sem si na TV Slovenija ogledal dober film. Povsem me je sesul. V najboljšem možnem smislu. Kot bi nekdo s čarobno paličico odčaral trdost mojega vratu (prim. Neh 9,16), pristavil dlan med krake utrujene vetrnice mojega nenehnega razmišljanja (prim. Prd 1,6), mi brez upora iz rok pobral kamne, s katerimi se bijem dneve in noči (prim. Mr 5,5). Nekaj se je zlomilo. Vse okrog sebe, predmete, razdalje, prostor, pa zvok … sem uzrl v povsem novi luči. Vse je bilo nekako osvobojeno, drugačno, neskončno manj grozeče. Ko sem iskal besedo, s katero bi poimenoval to »sesutje«, sem pomislil, da je bržčas šlo za zlom moje osebne »ideološkosti«. Za to, da sem se prebil z območja idej, predstav in pripovedi v – resničnost. Gre za razorožujoči vzdih: »Oh, nič ni tako, kot sem mislil, da je …« Pa ne zato, ker bi imel tako zmotne predstave, ampak zato, ker … »sploh ne gre za to«. Ideološkost (v negativnem pomenu besede) razumem kot to, da opis oziroma idejo o nečem že razumemo kot to stvar s...