Sovražni komentatorji žalili upokojeno šiviljo samo zato, ker je naredila obleko za kandidatko SDS

Razkrivamo vam zgodbo, ki jo je na družbenih omrežjih delila kandidatka SDS za poslanko na državnozborskih volitvah Polona Rifelj. Zgodba, ki se lahko zgodi tudi vam. Zgodba, kjer levičarji ne poznajo meje dobrega okusa, ampak poznajo le sovražnost.

Včasih je dovolj ena fotografija, da razkrije več o družbi, kot bi si želeli priznati. Ne zaradi politike, temveč zaradi odziva ljudi. Zgodba o svetlo modrem suknjiču, ki ga je sešila upokojena mojstrica, je sprva delovala kot preprost trenutek ponosa ustvarjalke. A kmalu je postala ogledalo levičarske nestrpnosti, razdeljenosti in strahu, ki se vse pogosteje skrivajo za zasloni družbenih omrežij.

Začelo se je s suknjičem Svetlo modrim. Lepim. Mojstrsko krojenim. Takim, ki ga ne naredi tovarna, ampak roke človeka. Sešila ga je upokojena mojstrica. Ženska, ki je politika ne zanima. Ki je ne komentira. Ki o njej ne razpravlja. Še vedno pa rada ustvarja — in si z vsakim kosom malo olajša svojo skromno pokojnino.

“Pri njej sem kupila ta suknjič. Nosila sem ga ob najavi svoje kandidature za poslanko v Državni zbor. Fotografija je bila objavljena na družbenih omrežjih. Ko je gospa prepoznala svoje delo, je sliko ponosno delila. Kot vsak ustvarjalec, ki se razveseli, ko vidi, da njegov izdelek živi svoje življenje,” ja zapisala kandidatka SDS za poslanko Polona Rifelj. In potem se je začelo. Komentarji. Zmerjanje. Napadi in grožnje levičarjev, da v Celju gospa ne bo nikoli več nič prodala. Ne od anonimnih profilov. Tudi od ljudi, ki jo poznajo, a ker je naredila kroj poslanki SDS je bilo vse narobe. Ljudi, ki vedo, da gospa nima nobene politične povezave. Ljudi, katerim je nekoč pomagala. Bila je pretresena. Prestrašena.

Fotografijo je gospa izbrisala. Se pa sprašujemo vsi skupaj, kdaj smo, kot družba začeli napadati ljudi, ki samo delajo svoje delo? In to ljudje, ki se imajo za moralno superiorne? Najbolj žalostno pa je nekaj drugega. Ta gospa nima ne leve ne desne politične barve. Zato tudi nikoli ni dobila nobenega “posebnega dodatka k pokojnini”, čeprav bi si ga s svojim delom in življenjem verjetno zaslužila — za razliko od nekaterih drugih, ki so do podobnih privilegijev prišli s pomočjo vplivnih ljudi.

To namreč ni zgodba o politiki. To je zgodba o človeku. O strahu. In o družbi, katero nam  je v štirih letih pridelala Golobova vlada.

e-maribor