Sovjetski paradoks: kako je Stalin oblikoval meje Slovenije

Zakaj je bil Zahod po drugi svetovni vojni bolj pripravljen upoštevati ozemeljske zahteve Titove komunistične Jugoslavije proti Italiji, kot je bil pripravljen upoštevati podobne ozemeljske zahteve nekomunistične, kraljeve Jugoslavije leta 1941? Jugoslovanske oziroma zdaj slovenske in hrvaške meje so se v letih 1947-1954 premaknile proti zahodu zaradi nečesa, kar bi lahko imenovali sovjetski paradoks. Jugoslavija je leta 1947 s Pariškim mirovnim sporazumom dobila del ozemlja, na katerem so živeli Slovenci in Hrvati, ki jih je premagala Italija, ker je bila zaveznica Sovjetske zveze, leta 1954 pa je dobila del Svobodnega tržaškega ozemlja, ker je leta 1948 prekinila zavezništvo z Moskvo. Informbirojev spor in razhod s Stalinom sta tako Sloveniji zagotovila izhod na morje.

Tako je ameriški poročnik LeRoy King aprila 1919 poročal iz Dubrovnika ameriškemu diplomatu na pariški mirovni konferenci Archibald Coolidge o Slovencih, Hrvatih in Srbih Coolidge. Kralj je bil februarja 1919 tudi član arbitražne komisije, ki je namesto delitve Koroške ob Dravi predlagala mejo ob Karavankah, kar je privedlo do tragičnega koroškega plebiscita.

Razmejitev po prvi svetovni vojni je bila za Slovence hud udarec. Poleg izgubljenega koroškega plebiscita je Rapalski sporazum iz leta 1920 pod italijansko oblast prinesel skoraj tretjino slovenskega narodnostnega ozemlja. Zlasti po prihodu fašizma na oblast leta 1922 se je začela načrtna nacionalizacija primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. Številni primorski Slovenci so pred fašizmom pobegnili v takratno Jugoslavijo.

Večina slovenskega nacionalnega ozemlja je postala del novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ki se je pozneje preimenovala v Jugoslavijo.

The post Sovjetski paradoks: kako je Stalin oblikoval meje Slovenije appeared first on Little Saturday.