Sodelovanje države in Cerkve pri vzpostavljanju slovenskega (osnovnega) šolstva

Ciljno usmerjena skrb moderne države za področje izobraževanja je na slovenskem ozemlju od šolskega zakonika Marije Terezije (1774) do druge svetovne vojne (1939/1941–1945) potekala ob upoštevanju predhodnih duhovno-etičnih vrednot. Posebno vlogo je imela Katoliška Cerkev z verskim poukom v šolah in s številnimi duhovniki, ki so opravljali pedagoški poklic. Tako država kakor tudi Cerkev sta prepoznavali svoje poslanstvo v vzgoji mladine, pri čemer sta v nekaterih primerih tvorno sodelovali, v drugih pa medsebojno tekmovali. O tem pričuje zlasti vsebina zakonov, učnih načrtov, učbenikov, pedagoškega tiska in političnih polemik. V ozadju obeh nosilk družbene avtoritete ni bilo zgolj posredovanje znanja, temveč oblikovanje človeka v krepostno in skupnostno naravnano osebo pod vplivom določenih vrednostnih sistemov (katolištvo, narodnost, liberalizem …).