SOBOTNO IZBIRANJE: Čudna pota razvoja kamer v pametnih telefonih

Ko proizvajalci naredijo korak naprej in v telefon vgradijo nekaj, česar prej v komercialnih napravah ni bilo, to skoraj avtomatično razglasijo za približek profesionalne fotografije. In potem je svizec zavil čokolado. Marketinško sporočilo je jasno, logika precej manj.

Razvoj fotografskih sistemov ni poceni in to je glavni razlog, da so telefoni, ki se hvalijo z napredkom kamer, iz leta v leto dražji. Prav zato postajajo modeli srednjega razreda vse bolj racionalna izbira. Opremljeni so z dobrimi kamerami, brez pretiranih eksperimentov in brez obljub, ki jih v praksi nihče ne preverja. To lepo razkrije razkorak med čustvenim odzivom na novost in dejanskimi potrebami uporabnikov. Kupujemo dražje naprave z več funkcijami, čeprav tistih, zaradi katerih smo jih izbrali, skoraj nikdar ne uporabljamo. Mobilna fotografija je pri tem najbolj očiten primer.

Večina fotografira po principu point and shoot. Brez razmisleka o kadriranju, brez poseganja v nastavitve in brez razumevanja omejitev tipala in objektiva. V takem scenariju nadgradnje, s katerimi se proizvajalci tako radi hvalijo, preprosto nimajo priložnosti, da bi se izkazale. Razlika med zelo dobrim in vrhunskim sistemom se izgubi že po prvem pritisku na sprožilec.

Zgodovina mobilne fotografije je polna idej, ki so za kratek čas delovale revolucionarno, nato pa izginile skoraj brez sledu. Barvni filtri RYYB z rdečimi, rumenimi in zelenimi pikami so tipičen primer. Uporablja jih zgolj Huawei, medtem ko preostanek industrije ostaja pri klasičnih filtrih RGB. Če bi bil preskok res tako velik, bi danes gledali drugačno sliko. Realnost kaže, da so pravi izkoraki redki. Enopalčna tipala na eni strani in 200-milijonska tipala na drugi sta med redkimi primeri, kjer ima napredek tudi oprijemljiv učinek.

Na kakovost fotografij ne vplivajo le procesor, algoritmi in tipalo, temveč tudi objektivi. Prav tu se je v zadnjih letih nabralo največ eksperimentiranja. Huawei je uvedel glavni objektiv z desetstopenjsko fizično nastavljivo zaslonko na intervalu od f/1,4 do f/4,0, ki ga je kasneje posvojil še Honor. Sledili so izskočni objektivi in nato telekamera z enim tipalom ter dvema periskopskima objektivoma. Ideja je zanimiva, izvedba manj prepričljiva. En objektiv izkoristi celotno ločljivost tipala, drugi le njen del, kar že v osnovi nakazuje kompromis. Da gre za slepo ulico, posredno potrjuje Xiaomijev periskopski objektiv s spremenljivo goriščnico med 75 in 100 milimetri. Preskoki so koračni in ne zvezni, vendar je tipalo vedno v celoti izkoriščeno. To je tehnično bolj čisto in predvsem bolj smiselno.

Če se ozremo še dlje v preteklost, seznam propadlih idej hitro naraste. Huawei ni bil prvi s spremenljivo zaslonko. Samsung jo je uvedel že leta prej, a je zaslonka z dvema stopnjama hitro potonila v pozabo. Podobno se je zgodilo z Nokio 9 PureView in njenimi petimi kamerami, kjer je algoritem združeval podatke dveh barvnih in treh monokromatskih tipal. Teorija je obetala veliko, praksa precej manj. Sistem ni ponudil opazne prednosti, bil je počasen in industrija ga je tiho opustila.

Statistika uporabe kamer je pri vsem tem zelo zgovorna. Najpogosteje uporabljamo glavno kamero. Je najbolj dodelana, privzeto aktivna in najbolj zanesljiva v različnih svetlobnih razmerah. Sledi širokokotna kamera, šele nato telekamera. Če slednje skoraj ne uporabljate, so njene zmogljivosti povsem irelevantne, ne glede na to, kako impresivno zvenijo na predstavitvi izdelka.

Naj bodo kamere telefonov še tako napredne, dokler z njimi profesionalni fotografi ne bodo snemali porok in športni fotoreporterji tekem, govorjenje o profesionalnih zmogljivostih nima prave teže. Telefon tega ne ponuja in tudi ne bo, razen če se zgodi tehnološki čudež in v ohišje pametnega telefona nekako stlačijo tipalo polnega formata ter izjemno svetlobno zmogljiv objektiv.

Za večino uporabnikov so drage novosti predvsem akademska vaja. Zahtevajo znanje, izkušnje in zavestno uporabo, da sploh pokažejo svoj potencial. Ob tem pa večina fotografije gleda na zaslonu telefona. Na takem zaslonu je skoraj vsaka videti dobra. In prav v tem tiči največja ironija sodobne mobilne fotografije.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Čudna pota razvoja kamer v pametnih telefonih appeared first on Tehnozvezdje.