Sobotni napad na župana Ribnice – Zakaj bi želeli biti del nečesa, kar nas noče?

»Slovenija je varna država,« to so besede ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja. Očitno je definicija varnosti zanj drugačna kot za ostale.

Morda sta varni stavbi Vlade in Državnega zbora. Za varnost je poskrbljeno na uradu predsednice. Še do nedavnega sem kot občan Kočevja zavidal oziroma privoščil občutek varnosti Ribničanom … Bojim se, da se je ta občutek varnosti s sobotnim večerom zamajal.

Ne bom opisoval dogodka, ki se je zgodil na proslavi, ki je slavila varnost in ljudi, ki se žrtvujejo za nas vse. Povedanega je bilo veliko, zanima me, kaj bo slišano in kdo bo to slišal?

Policija na širšem območju Kočevja in Ribnice izvaja ukrepe za povečanje varnosti občanov in na naše območje je napoteno večje število policistov.

Čemu? Sobotni incident je pokazatelj, kako še tako intenzivno delovanje policije ne pomaga, če tožilstvo ne prepozna grožnje.
Tudi če je napaden župan ali – tako kot lani – policija v Kočevju.

Naj dodam še, da naj bi Pogorelca napadla Roma, ki sta sredi aprila v Kočevju že zabodla moškega. POVEZAVA DO NOVICE.

Opozarjanje na problem drago stane

Lansko poletje ni tako daleč, da bi pozabil, kako zavzeto je župan Ribnice Samo Pogorelc opozarjal na težave z romsko skupnostjo.

Celotno poletje so bile medijske kamere uperjene v naš konec, k nam je večkrat prišel tudi minister Poklukar. Na družbenem zemljevidu Slovenije smo postali homofobi, sovražniki manjšin, zatiralci – vse najslabše. Spremenilo se je le to, da bo denarna socialna pomoč vezana na redno obiskovanje šole.

To naj bi v teoriji vplivalo na prihodnje generacije, kaj pa zdaj – bomo morali živeti v strahu vse dotlej, dokler se mlajše generacije Romov ne izšolajo in dobijo občutek, kaj pomeni sobivati?

Poudarjam, niso vsi Romi isti; nekateri si želijo šole, službe, življenja brez kriminala. Da teh posameznikov ne vidimo, je kriva lastna skupnost, ki zasmehuje njihov stil življenja.

Tudi to poletje bodo medijske kamere očitno uperjene v naše kraje. A bojim se, da se reševanje romske problematike konča sočasno z izklopom kamere.

Vem, da nad državo bdi pravo, človekove pravice in temeljne svoboščine. A zaradi temeljnih svoboščin romske skupnosti se že majejo temelji našega Kočevja in Ribnice.

Bomo starši še dolgo v strahu, ko bodo naši otroci šli na zabavo? Bodo ljudje, ki želijo spremeniti stvari na bolje, utišani s pestmi? Saj bi še kaj napisal, a se bojim …

Ne. Tega ne smemo dovoliti. Gospod predsednik vlade, spoštovana predsednica države, naša romska naselja premalokrat obiščete – zdaj verjetno ne boste prišli niti na naše proslave, kajne?

Izjava srca, ki ne verjame več v prazne obljube

Izgubljamo zaupanje v državne institucije, ki jim ni mar za naše kraje in za naše ljudi. Tako smo majhni, da jim ne moremo škoditi – zato nas ne uslišijo.

Kdaj bo dovolj prilagajanja manjšini, ki za sobivanje ni pripravljena narediti ničesar, razen sprejemati denar?

In potem se vprašam:
Kaj sploh imam od take države?
Kaj imam od vodstva, ki nas desetletja ignorira, ki nam ne priznava pravice do razvoja, do miru, do življenja z dostojanstvom?

Danes prvič to misel izrečem naglas. In jo delim z drugimi:
Zakaj bi želeli biti del nečesa, kar nas noče?
Zakaj bi še vedno verjeli v skupnost, ki nas vztrajno odmika na rob?

To ni klic k uporu. To je klic po spoštovanju. Po slišanju. Po pravici do enakopravnosti.
Ker tudi majhen kraj ima veliko srce. In tudi tiha vas ima svoj glas.