So rekli, naj odnehajo, pod kupom zemlje pa je ležal še živ rudar, ki je to slišal

6 days ago 11

ARTICLE AD

Več kot 30 let je delal med rudarji in tam slišal in videl ogromno zgodb. Nekatere žalostne, tragične, spet druge vesele, ljubezenske, malce hudomušne in polne prigod nagajivega škrata – jah, rudarske kajpak. “Koliko zgodb še imam povedati. Takšnih pravih o zasavskih knapih. Celi Sloveniji bi rad prikazal našo delavsko rudarsko kulturo,” nam je zaupal Albin Potisek, ki zase pravi, da ni knap, je pa z njimi delal – kot vodja strojne službe in kot nadzornik je prehodil celo jamo ter poznal vsakega fanta v njej.

Reševanje mladega rudarja

Kljub temu, da sam ni kopal, pa je v službi delal s tistimi, ki so. “25 let sem bil tudi reševalec,” začne pripovedovati o začetkih pisanja na rudarsko tematiko. “Nekoč je v jamo udarilo blato in zakopalo mladega knapa, mi pa smo se z lopatami prebijali do njega. Po pet nas je bilo v eni reševalni skupini, menjavali smo se na 2 uri. Pa je vodja reševanja rekel, da tu ni več nobenega preživelega, da lahko kar odnehamo. Pa je bil. In to tako blizu, da je slišal njegovo trditev. Kakšni občutki so takrat prešli mladega rudarja …” Nesrečo je preživel, ker je nadzornik vztrajal pri reševanju – za Albina pa je bila to ena izmed prvih zgodb, za katere si je rekel, da jih mora zapisati. Zanjo je dobil tudi lepo denarno nagrado – prvo v življenju.

Ker pa je videl, da ljudi zgodbe preprostih, močnih in vztrajnih rudarjev zanimajo, si je zadal cilj, da bo celi Sloveniji pokazal, kdo so pravi zasavski knapi. “V jami smo se zelo radi pohecali med seboj in analizirali ženske,” nam je priznal Albin, ki ga mnogi bolj poznajo kot majstra Bineta, in dodal, da je pri pisanju zato na začetku uporabljal psevdonim Fonzi. “Sem se kar malo bal komentarjev v jami. Uf, koliko bi imeli za povedat.”

V mladosti že skoraj odnehal, zdaj večkrat nagrajen avtor

75-letnega upokojenega – pa mu vseeno recimo kar – knapa, že vrsto let navdušujejo preproste zgodbe iz domačih krajev. “Tu smo drugačni kot preostala Slovenija. Povemo tako, kot je, nič ne olepšujemo.” Da želi pisati, je sicer vedel že v šoli, ko jih je slovenščino učila po njegovem zelo prijazna učiteljica. “Pogosto smo dobili nalogo, da napišemo spis in nato je najboljšega na glas prebrala pred celim razredom – in največkrat prav mojega. Takrat se mi je zdelo, da imam malo talenta, da bi lahko morda pisal.” Potem pa se je na srednji v Trbovljah vse spremenilo. Tam je dobil novo učiteljico, bolj strogo. “Dajala nam je nareke in sem imel toliko napak, da me je vse minilo. Kar nekaj let nisem prišel k sebi. Takrat sem si rekel, zakaj bi pisal, če še vejice ne znam pravilno postaviti.”

Velika ljubezen do žene mu je prinesla zlato

Kljub temu je že nekaj let kasneje znova pisal in za zapis praznovanja godu svete Barbare v Trbovljah pred 2. svetovno vojno prejel nagrado. In nato še eno. Lansko leto. Svojo bolj osebno zgodbo je prijavil na natečaj z naslovom “Moja prva ljubezen” in zanjo prejel zlato odličje. Takole nam jo je predstavil: “V njej sem najprej pisal o mojih starših, o katerih do takrat še nisem. Tako je ostal lep spomin nanju. Nadaljeval pa sem o svoji poti do moje žene.” Albin je sicer že 5 let vdovec, podelitev pa je v njem zbudila spomine na svojo ljubezen. “Na prvi podelitvi je bila z menoj in bila zelo ponosna name. Tokrat, ko sem prejel nagrado za zgodbo o njej, pa je ni bilo poleg ob prevzemu.” Kljub temu, da mu je bilo težko, so mu na podelitev ostali lepi spomini. “In tako sem pri svojih letih naredil prvi intervju za radio. In ko sem odprl časopis, v njem pa jaz … In kako velika slika je bila. Kakšna čast je to za nekoga, ki se dolga leta ni upal podpisovati pod svoje zgodbe.”

Še eno presenečenje

Leta 2022 je Občina Hrastnik objavila natečaj za najlepšo pravljico. Majstr Bine je nanj prijavil svojo, ki ji je dal naslov Perkmandeljc in tiskarski škrat. In ko je nanjo že skoraj pozabil, je prejel novico – bila je izbrana za občinsko pravljico. Trenutka, ko je pravljico v knjižnici uradno predstavil, ne bo pozabil. “Pred menoj občinstvo, za menoj otroški pevski zbor in nato so mojo pravljico še zaigrali. Sam župan je prišel poslušat mojo pravljico – to si štejem za čast.” Vidno ganjen je zaključil, da je bilo to doživetje, ki ga težko opiše.

“Čeprav smo močni in trdni, na koncu tudi rudarji jokamo,” je iskreno povedal Bine, ko je govoril o reševanju svojih kameratov. Ko se je zgodila kakšna nesreča, tudi smrtna, so morali jamo zeli hitro sanirati in se vrniti na delo. Vse to in še več, se je odločil Bine – bo zapisal in dodal: “Vsak pisatelj bi se zlagal, če bi rekel, da v zgodbah ni del njega.”