Slovensko zdravstvo je ozdravljivo bolnico obsodilo na smrt

Najpomembnejši pomislek strokovnih organizacij s področja zdravstva glede zakona o prostovoljnem končanju življenja je ta, da je izredno nevarno pacientom ponujati možnost evtanazije v državi, kjer ni urejeno niti osnovno zdravstvo. Vsak dan poslušamo zgodbe o ljudeh, ki so ali bodo umrli, ker so predolgo čakali na onkološki pregled, ter primere, v katerih moramo hude bolezni zdraviti v tujini, ker slovenski zdravstveni sistem pač ni dovolj sposoben. Zadnji primer, v katerem je ZZZS na smrt obsodil bolnico, ki so jo nato v tujini pozdravili, jasno kaže, kakšna past je državno vsiljevanje evtanazije.

Kot poroča portal MMC, so slovenski zdravniki rakavi bolnici po vrnitvi bolezni leta 2022 sporočili, da zdravljenje ni več mogoče, in ji ponudili le paliativo. Sama je poiskala drugo mnenje ter odšla na zdravljenje v Nemčijo, kjer so opravili redko metodo, ki se v Sloveniji ne izvaja več, in dosegli remisijo bolezni. ZZZS ji stroškov zdravljenja (okoli 70.000 evrov) ni želel povrniti, saj naj poseg ne bi bil del standardnega zdravljenja in naj v Sloveniji ne bi izčrpala vseh možnosti. Bolnica je pravico dosegla na sodišču, ki je odločilo v njeno korist. Odvetnik pri tem opozarja na sistemske napake, saj je vložil še eno podobno tožbo. Metoda, s katero so jo zdravili v Frankfurtu, se je v Sloveniji izvajala pred desetletji, a je bila po upokojitvi strokovnjakinje ukinjena.

Gre za bolnico, ki bi jo bilo še pred desetletji mogoče pozdraviti tudi v Sloveniji, danes pa ne več. Nič hudega, če bi ZZZS plačal zdravljenje v tujini, a v centralnoplanski zavarovalnici, v katero se vsako leto steka več kot 5.000.000.000 evrov, tega ni želel narediti. Zgodba je zelo podobna tragičnim primerom otrok z redkimi nalezljivimi boleznimi, nad katerimi je slovenska medicina obupala, nato pa so jih v tujini brez težav pozdravili; nekateri danes živijo povsem običajno življenje, medtem ko bi jih v Sloveniji čakala gotova smrt. Spomnimo, da je prav vlada, ki zdaj predlaga evtanazijo, zavrnila predlog zakona o ustanovitvi posebnega sklada za redke bolezni, ki bi zagotovil financiranje dragih terapij za bolnike s tovrstnimi diagnozami.

Dinamika je več kot očitna. Ciniki bi rekli, da vlade ne zanima zdravstvo, ampak kako se bo znebila “odvečnih” ljudi, ki po birokratski, “Mengelejevski” logiki zajedajo v zdravstveno blagajno. Kaj sploh slovensko zdravstvo za približno 400 evrov na mesec (kar predstavlja približno četrtino razpoložljivega dohodka!) ponuja povprečnemu bolniku, ki se spopada s težko boleznijo?

80 odstotkov bolnikov brez paliativne oskrbe

Začnimo s prej omenjeno paliativo. Vlada in ministrstva periodično v javnost pošiljajo visokoleteče deklaracije o tem, kako je paliativna oskrba temeljna človekova pravica – cilj pa naj bi bil, da se dostopnost in kakovost oskrbe izboljšata. A to so le besede, ne pa dejansko stanje na terenu. Slovenija ima eno najslabše razvitih paliativnih mrež v Evropi. Bolniki, ki se soočajo z najtežjimi diagnozami, pogosto ostajajo brez ustrezne podpore, ki bi jim omogočala dostojno življenje do naravne smrti. Paliativna medicina je v številnih delih države omejena, postelj je premalo, strokovnih timov prav tako. Slovenska paliativa je pogosto reducirana na doziranje morfija in drugih protibolečinskih tablet.

Foto: Freepik

Kot je poročal Svet24, ima Slovenija namesto 200 paliativnih postelj na voljo le nekaj deset postelj. Tudi analize EU poudarjajo, da je število postelj za specialistično paliativno oskrbo zelo majhno. Po podatku iz poročila ANCIEN je v Sloveniji le ena postelja v namenski paliativni enoti (bolnišnica Golnik).

Številni bolniki nimajo dostopa do paliative in so povsem prepuščeni bolečinam, strahu in negotovosti. Ti seveda niso v položaju, da bi svobodno izbirali med življenjem in smrtjo, saj bodo smrt izbrali zato, da ubežijo bolečini – bolečini, ki je ob ustrezni paliativni oskrbi sploh ne bi bilo. Zdravniške in druge strokovne organizacije s področja zdravstva neprestano opozarjajo, da bolnike želja po smrti pogosto zapusti takoj, ko dobijo ustrezno paliativno obravnavo. V takem okolju zakon, ki omogoča končanje življenja, tvega, da bo postal alternativa namesto dopolnilo – nekakšna bližnjica za sistem, ki ne želi ali ne zmore zagotoviti standardne oskrbe.

Še bolj groteskni so primeri, kot je zgoraj omenjena kalvarija bolnice, ki so jo v tujini pozdravili, pri nas pa bi ji ponudili (pomanjkljivo) paliativo, po novem zakonu pa celo smrt. Poleg tega se stanje nekaterim bolnikom v paliativni oskrbi iz takšnega ali drugačnega razloga izboljša (takšnih je več kot 5 odstotkov!) in lahko nato živijo še leta ali desetletja. Nekatere bi pozdravili v tujini, nekateri bi se pozdravili sami; namesto tega jim bo država po novem ponudila smrt.

Čakalne vrste – čakanje na smrt?

Od začetka Golobovega mandata leta 2022 so se čakalne vrste v slovenskem zdravstvenem sistemu drastično podaljševale. Analize Ministrstva za zdravje so pokazale, da je bilo leta 2022 v primerjavi z obdobjem pred pandemijo več čakajočih, še izraziteje pa se je povečalo število tistih, ki so čakali prek dopustnih rokov. Leta 2023 je trend še napredoval: število čakajočih je naraslo, delež tistih nad dopustno dobo pa je zrasel še hitreje kot leto prej. Po podatkih ZZZS je bilo v začetku leta 2024 nad dopustno čakalno dobo že skoraj 140 tisoč pacientov, pri čemer je bil glavni razlog vladna vojna z zdravniki, ki je poskrbela, da je bilo kadra vsak dan manj.

Novela zakona je dodatno podaljšala čakalne vrste v zdravstvu (Foto: Bobo)

Vlada je sprejela “gasilski” interventni zakon, ki je zdravstvenim ustanovam omogočal plačilo po dejanski realizaciji storitev, a je UMAR v svojem poročilu opozoril, da ti ukrepi niso prinesli želenega učinka in da čakalnih vrst niso bistveno skrajšali.

Inšpekcijski nadzori so celo razkrili, da številne ustanove sploh niso imele ažurnih podatkov, pri nekaterih pa so manjkale celotne skupine storitev v osrednjem informacijskem sistemu, zaradi česar je bilo uradno spremljanje čakalnih dob že po definiciji nepopolno. Ker podatki niso bili dosledni, so bile javne analize pogosto le delni prikaz dejanskega stanja – dejansko stanje je bilo še veliko hujše, kot so kazale statistike. Pri prevari je aktivno sodelovala tudi vlada, ki je avgusta 2024 uvedla nov pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov, s katerim je dopustno čakalno dobo za napotnice z oznako “zelo hitro” podaljšala z 14 na 30 dni, kar je na papirju zmanjšalo število tistih, ki čakajo predolgo, nato pa so se hvalili, da vrste krajšajo.

Predsednik vlade Robert Golob, ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel (Foto: Bobo)

Hkrati s čakalnimi dobami Slovenijo pesti kronično pomanjkanje družinskih zdravnikov – prav tako zaradi vladnega konflikta z zdravniki, zaradi katerega jih je mnogo “pobegnilo” v tujino. Vsi smo videli prizore iz Ljubljane in Slovenske Bistrice, ko so se dolge kolone ljudi kot na Kubi gnetle, da bi dobile družinskega zdravnika.

Resničnost slovenskega zdravstvenega sistema

Slovenski zdravstveni sistem torej razpada pri živem telesu. Zdravstvena oskrba je iz leta v leto slabša, zdravnikov je vedno manj, vrste so vse večje, ZZZS pa vse bolj drakonski pri odločanju o tem, komu bo odobril zdravljenje v tujini, ki bi človeku ohranilo življenje. Smo res država, ki je pripravljena hudo bolnim predlagati smrt?

Ob razmisleku na to vprašanje se spomnimo na anekdoto kanadske invalidne vojne veteranke, ki je državo zaprosila, da njeno stanovanje opremi z napravami, ki bi ji kot invalidki omogočale prosto gibanje po stanovanju. Država je zahtevo zavrnila in ji predlagala “evtanazijo”. Bi res radi postali takšna družba?