Slovenski oskarjevec v senci dojilje psa: norost Golobove vlade brez sramu postavlja Slovenijo na glavo

V državi, kjer dojenje psa velja za “umetniški dosežek”, preboj slovenskega znanstvenika in prvega oskarjevca Jerneja Barbiča pa ni dovolj za simbolno priznanje, se upravičeno vprašamo: kam nas pelje vlada Roberta Goloba in kdo v resnici kroji podobo naše države v svetu?

Jernej Barbič, Slovenec z Mosta na Soči, je skupaj s svojo ekipo prejel oskarja za znanstvene in tehnične dosežke v filmski industriji. Programska oprema Ziva VFX, ki jo je soustvaril, se uporablja v več kot 60 svetovnih filmskih uspešnicah in je prispevala k vizualnim spektaklom, ki jih občuduje več sto milijonov ljudi. Njegovo podjetje je pomagalo oblikovati prihodnost animacije in digitalnih učinkov – tehnologija, ki nosi slovensko ime in korenine, danes dobesedno živi v vsakem kotičku svetovne filmske industrije.

Toda po “logiki” aktualnega zakona ministrice Aste Vrečko in vlade Roberta Goloba Barbič ni upravičen do izjemne pokojnine. Zakaj? Ker po tej zakonodajni groteski ni prejel “prave” slovenske nagrade. Medtem pa naj bi bila do dodatka potencialno upravičena Maja Smrekar, znana širši javnosti predvsem po tako imenovanem “umetniškem projektu”, kjer je dojila psa. Da, prav ste prebrali – dojila psa.

Takšna zakonodajna ureditev je neposreden produkt ideološko zastrupljene in kulturno sprijene politike, ki jo vodi Golobova vlada. Gre za vlado, ki ustvarjalce svetovnega kova prezira, medtem ko umetniški performansi, ki bi jih v vsaki zdravi družbi obravnavali kot bizarne ekscese, dobivajo priznanja in denar.

In še huje: v ozadju teh odločitev ni le kulturno nepoznavanje – gre za zavestno politično odločitev, ki nagrajuje lojalnost skrajni ideologiji na škodo zdrave pameti, razuma in dejanskih zaslug. O izjemnih pokojninah po novem odloča odbor, ki ga vodi oseba, povezana s stranko Levica. Ta ista Levica, ki odkrito prezira vse, kar je povezano z zdravorazumsko, narodno zavedno kulturo, ki bi Slovenijo v svetu predstavljala ponosno in z dvignjeno glavo.

Slovenija se tako smeši – ne zaradi Jerneja Barbiča, temveč zaradi sistema, ki mu zavida. Medtem ko Barbičevo delo občudujejo Hollywood, znanstvene ustanove in filmski giganti, njegova država molči ali še huje – daje prednost umetniškim bizarnostim, ki Slovenijo ne predstavljajo kot ustvarjalno, samozavestno nacijo, temveč kot eksotično ideološko igrišče.

Slovenska demokratska stranka (SDS) upravičeno opozarja na absurdnost trenutnega stanja. Poslanci, kot sta Andrej Hoivik in Aleš Hojs, povsem upravičeno zahtevajo, da se Barbiču prizna zasluge, ne pa da se ga postavlja v isto vrsto z umetniškimi provokacijami, ki nimajo nikakršnega pomena za mednarodni ugled Slovenije.

In zdaj še vprašanje za vse volivce: boste 11. maja glasovali ZA? Če menite, da dojenje psa predstavlja vrhunec slovenske kulturne identitete – potem le podprite zakon. Če verjamete, da so bizarnosti, kot je ta, tisto, kar naj bi svet prepoznal kot slovensko umetnost – kar glasujte ZA. Zakaj pa ne? Saj moramo biti ponosni, mar ne? Ponosen narod, ki za izjemni umetniški dosežek šteje dojenje psa, medtem ko ustvarjalcem, ki osvajajo oskarje in nosijo slovensko ime v svet, obrnemo hrbet.

Vprašajte se – na kaj ste ponosni? Na Jerneja Barbiča ali na Majo Smrekar? Na globalni vpliv tehnologije Ziva ali na performans, ki postane predmet posmeha v tujini? To ni zgolj glas o zakonu – to je glas o tem, kaj smo kot narod in kam želimo iti.

MR