SLOVENSKA MANJŠINA: Odnosi z desnico niso od danes

V slovenski manjšini je padel zid, je prepričan Roberto Morelli, ki je v dnevniku Il Piccolo s temi besedami komentiral nove odnose med stranko Slovenska skupnost (kolumnist jo sicer še vedno naziva Unione slovena) in italijansko desnico. Po njegovem mnenju gre za majhen, a pomemben zgodovinski preobrat, ki je obrodil med drugim nedavni povišek državnega prispevka za slovensko manjšino.

Gre za precej več kot to, meni Morelli. Italijanska desnica (pisec jo pooseblja s stranko Bratov Italije) po njegovem ne doživlja več svoje pripadnosti Italiji kot obrambo italijanstva, ki ga nihče ne ogroža, manjšina pa ne čuti več potrebe po kompaktni fronti za zaščito svojih interesov. V manjšini v preteklosti ni nikoli prišlo do takšnih ostrih ločitev, ki so se vedno tako ali drugače zgladile v imenu slovenske pripadnosti. Tokrat pa ni tako, izpostavlja komentator, od vedno zelo pozoren ter objektiven opazovalec lokalne in tudi čezmejne stvarnosti.

Z Morellijevo oceno se lahko strinjamo ali ne, njegovo pisanje je vsekakor zanimivo in zasluži razmišljanje tudi v našem manjšinskem okolju. Pri tem je treba ločiti dve ravni: eno so medstrankarski odnosi (zanje so na koncu vedno merodajne volitve), drugo pa je odnos, ki ga manjšina - ne kot stranka, temveč kot skupnost - v določenem zgodovinskem trenutku vzpostavi z desnico. In tu ne gre samo za desne stranke, ampak za razvejano politično, družbeno in kulturno stvarnost, v katero sodijo ezulska združenja, Lega Nazionale in še bi lahko naštevali.

Morelli se sklicuje na aktualno politično kroniko ter na odnose med SSk in Brati Italije, če vzamemo v pretres drugo raven (odnose med razvejano manjšinsko in enako razvejano desno oziroma t. i. patriotsko italijansko stvarnostjo), pa imamo za sabo kar nekaj prehojene poti. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri v slovenski manjšini izpostavljali potrebo po kolikor toliko normalnih odnosih z italijansko desnico. Šlo je za zelo previdna in takrat osamljena stališča posameznikov, ki so v sozvočju s časom doživela nasprotovanje in včasih tudi prezir.

Če se vrnemo na medstrankarsko raven, je bila v odnosih med Slovenci in desnico prelomna politična revolucija, ki so jo na Tržaškem sprožili Osimski sporazumi. Socialistična stranka (PSI) in Slovenska skupnost, ki sta imeli podporo v nezanemarljivem delu manjšine, sta na tržaški občini sklenili dogovor z Listo za Trst (LpT) ter nekaj časa skupaj z njo upravljali mesto. Lista takrat sicer ni bila več povezana z neofašistično stranko MSI, bila pa je izraz krajevne nacionalistične miselnosti.

Čas je pokazal, da je to bila za obe stranki in za Slovence ponesrečena izkušnja. Ko so se socialisti kmalu zatem zelo tesno povezali z LpT, je to zavezništvo ne rečem podpirala, temveč blagodejno sprejemala tudi Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ), nasprotoval mu ni niti Primorski dnevnik. Potem je na srečo (tudi Slovencev) prišel Riccardo Illy, ki je pometel z do takrat prevladujočo tržaško nacionalistično miselnostjo.

Eno so, kot rečeno, medstrankarski odnosi, drugo je širši, kličimo ga družbenopolitični vidik vprašanja, ki ga je načel Morelli. Ko se je v poslanski zbornici v Rimu leta 1999 začela odločilna obravnava zaščitnega zakona, je bilo s strani manjšine in tudi Slovenije narejenih več poskusov pri tedanji desni sredini z namenom, da bi slednja omilila nasprotovanje zaščiti. Nekateri poskusi so se obnesli (na primer pri Carlu Giovanardiju), drugi se niso. Negativen odnos Nacionalnega zavezništva do Slovencev je pogojeval Roberto Menia; ko bi o tem odločal Gianfranco Fini, bi bilo morda drugače, kdo ve.

Do velikih premikov v odnosih med Slovenci in pisano desno stvarnostjo je prišlo na področju zgodovinskega spomina ter sprave. Na Goriškem je glede teh vprašanj prišlo do tvornega soočenja med SKGZ, županom Ettorejem Romolijem in Lego Nazionale, na Tržaškem pa smo, ne brez težav in razhajanj, doživeli otoplitev v odnosih med delom manjšine in nekaterimi ezulskimi združenji. Pomembno vlogo je pri tem odigral Miloš Budin, kar so mu nekateri na levici in v SSk zamerili.

Zgodovina se nikoli ne ponavlja, kar velja tudi za odnose med Slovenci in italijansko desnico. Vsako obdobje je zgodba zase, včasih pa je treba, zato da bolje razumemo aktualne dinamike, pogledati tudi na prehojeno pot.