Slovenska država kot sprijen goljuf

Oblasti, ki bi bila tako nesposobna in hkrati tako arogantna, kot je Golobova vlada, še nismo imeli. Že dolgo nismo tako nestrpno in željno čakali volitev, saj Slovenija take kombinacije ne more preživeti. Politika Golobove vlade vodi v popoln razkroj te države in posledično v tiranijo.   

Javno kritiko in vsa orodja parlamentarne demokracije z interpelacijami vred ta oblast jemlje kot napad, ne kot kritike. Med napadom in kritiko pa je seveda velika razlika, vladajoča struktura te distinkcije ne prepozna ali je ne razume. Slovita politična filozofinja Hannah Arendt  je v svojih spisih opozarjala, da se oblast, ki kritike ne prenese, naslanja na logiko nujnosti, to je, da je vse, kar dela, za državo nujno, nedotakljivo in ne more biti predmet kritike in razprave.

Država potrebuje helikopterje za nujno medicinsko pomoč iz zraka, toda nezmotljiva oblast, ki je naročila dražji in neprimerni zračni plovili, ne sme biti predmet kritike, pomislekov, vprašanj. Komisije, ki je o tem odločila, ne razkrijejo, med tem so nekaj strokovnjakov tako stisnili, da so spremenili strokovno (!?) mnenje. Dvomov o pravilni odločitvi ne sme biti. Dvoma, da taki posli prinašajo velike provizije, pa tudi ni, vprašanje je le, kje denar konča.

Celo Državni svet RS, ki s kakšnim vetom ponuja arogantni oblasti čas za premislek, ali skuša z ustavno pobudo popraviti kakšno neumnost, je naletel na napad koalicije, nazadnje stranke Levica.  Asta Vrečko, ki ji je prirojena vzvišenost, osebni prestiž in prazen blišč, z ministrskih višav podcenjujoče govori o drugih delih demokratičnega sistema. Stranka, ki je komaj zlezla v parlament in katere ministri so le klavrne karikature resnih političnih osebnosti, bi Državni svet RS kar ukinila. Predsednik DS Marko Lotrič je samovšečni Vrečkovi odgovoril inteligentno, odgovor pa podkrepil z dejstvi in  zgodovinskim spominom ter za Levico tudi s preroškim stavkom:  »Vse stranke, ki so doslej predlagale ukinitev državnega sveta, so se prej ali slej same ukinile – politični parket jih je enostavno pometel pod preprogo.«

Nedoumljivo je tudi, kako pohlevno smo sprejeli prispevek za dolgotrajno oskrbo, ne da bi nam vlada do centa natančno posredovala podatke, kje in kako bo ta denar porabljen. Dejansko je oblast, ki jemlje davek, pa nam pri tem ne zna povedati, kje in za kaj bo ta denar porabljen, nelegitimna, tudi če je formalno še zakonita. Mali okrogli mož, nekakšen ministrski privesek, nam ne zna odgovoriti niti tega, na katerem računu se zbira denar, kaj šele da bi vedel, za kaj bo denar porabljen. Ker ne vemo, kakšna bodo pota tega denarja, ne gre za vprašanje družbene solidarnosti, ampak je ta davščina postala oblika ropanja. Pri tem gre za prevaro in zlorabo oblasti, pri čemer dvakrat podčrtam, da je solidarnost nujna in potrebna, vendar transparentna in pravična. In primere bi še lahko nizali, tudi od ZZZS naprej, ko plačujemo zavarovanje, ne dobimo pa zdravstvenih storitev. Slovenska država postaja podobna goljufom, ki poberejo denar, obljubljenega blaga ali storitev pa nam ne zagotovijo.

Golobovo govoričenje, kako potrebujejo še en mandat in da ga bodo tudi dobili, ni treba kar tako zavračati, češ da je nemogoče, da bi znova izvolili čredo takih idiotov, saj se je doslej velikokrat izkazalo, da je v naši državi vse mogoče. Zato dominantni in tudi obrobni hlapčevski mediji že pospešeno prejemajo denar iz paradržavnih podjetij in neposredno od raznih ministrstev. Novinarji so reducirani na podložne hlapce, ki v svojih medijih znajo oblast le hvaliti, ob eklatantnih neumnostih vladajočih, ki jih niti največji lizun ne more spremeniti v pohvalo, pa molčijo.

Slovensko novinarstvo ni več varuh demokracije, je le še propaganda  oblasti.

Miro Petek