»Slovenščina mi je odprla vrata v svet igranja«

Vztrajnost je nedvomno lastnost mlade igralke, ki je v gledališču našla svojo pot. Prav dolgo je sicer ni iskala, saj je sama že zdavnaj ugotovila, da si želi nastopati, sebe in svet prenesti na oder. Francesca Laudicina, ki bo julija dopolnila 18 let, se ima za Italijanko, ampak hvaležno gleda na to, da je po rodu delno Čehinja in da se je že v otroških letih vključila v slovensko okolje. Mama je doma iz Češkega Krumlova, oče pa s Sicilije. Njena slovenska duša izvira od Sv. Jakoba v Trstu, iz tamkajšnje slovenske večstopenjske šole, v katero je stopila kot petletna deklica in odšla kot štirinajstletno dekle.

V teh dneh dokončuje šolanje na Umetniški gimnaziji v Ljubljani. V šoli, ki ima kot geslo V slogi je moč, se prepletajo različni programi, med katerimi je Francesca izbrala igro. Vodi jo radovednost, je povedala.

Kot najstarejša od štirih sester ste prvi vstopili v slovensko šolo v Trstu. Zakaj?

Mama si je želela, da bi ostala v stiku s slovanskimi jeziki in to je bil v Trstu najlažji način. Z njo se sicer pogovarjamo v češčini, slovenščina mi je bila zato že od malega blizu.

Ste jo takoj vzljubili?

Sploh ne. Na osnovni šoli nisem imela dobrega odnosa s slovenskim jezikom. V razredu ni bilo Slovencev. Bili smo Hrvat, Romun, Italijanka, Ukrajinka, Tunizijka in jaz. Za vse je bila slovenščina jezik učenja, mi pa smo se igrali in se med sabo pogovarjali v italijanščini. Obenem, ko sem v popoldanskih urah obiskovala dejavnosti v italijanskih krogih, so me včasih postrani pogledali, če sem govorila slovensko. Imela sem pravi odpor. A če se danes ozrem nazaj, razumem, da brez slovenske šole ne bi prišla do umetniške gimnazije.

Že zelo mladi ste stopili v svet igre. Kaj vas je zamikalo?

Še sama ne vem, zakaj mi je igra tako všeč. Že kot otrok, ko sem spremljala predstave otroškega abonmaja Gledališki vrtiljak, sem sanjala o tem, da bi še jaz stopila na oder, bila sem celo nestrpna. Poleti sem se udeleževala gledaliških tečajev Lučke Peterlin. Obenem pa sem imela še drugo ljubezen. Plavala sem in tekmovala, kar je zasedalo veliko večino prostega časa in me obenem utrujalo.

Ko je bilo tega preveč, me je gledališka umetnost postavila spet na noge. Prišla sem v stik z društvom Teatrobandus in začela se je nova zgodba. Razumela sem, da se lahko z igro poglobim v zgodbo. Vsaka vloga, tudi najmanjša, je vredna poglobitve. Včasih v liku poiščem značilnosti oseb, ki jih sama poznam.

Celoten intervju v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.