.jpg)
2 hours ago
19
ARTICLE AD
Francoska solataSilvestrski večer danes pogosto povezujemo z obloženimi mizami, eksotičnimi jedmi in dolgimi večeri, ki se vlečejo do polnoči. A še ne tako dolgo nazaj je bil zadnji večer v letu precej drugačen. Ne skromen, temveč preprost. Brez posebnih pravil, brez eksperimentiranja in brez razmišljanja, ali bo jed dovolj posebna za ta datum. Na mizi so se znašle jedi, ki so jih ljudje poznali, imeli radi in jim zaupali.
Francoska solata in pohan piščanec sta bila skoraj samoumevna izbira. Ponekod se jima je pridružil še pohan dunajski zrezek ali krompirjeva solata. Ne kot izjema, temveč kot logično nadaljevanje domače kuhinje, ki je znala povezati praznik in vsakdan.
Silvestrovo brez razkazovanja
V preteklosti silvestrska večerja ni bila oder za dokazovanje. Ni šlo za to, kdo bo pripravil kaj bolj posebnega, temveč za to, da je bilo dobro in dovolj za vse. Jedilnik se je pogosto oblikoval sam od sebe. Francoska solata je bila že pripravljena, piščanec je cvrčal v ponvi, krompirjeva solata je čakala v hladnem prostoru.
Takšna miza ni potrebovala razlage. Ljudje so vedeli, kaj jedo, in to je bilo dovolj. Hrana je imela vlogo spremljave večera, ne njegovega središča.
Okus, ki je pomenil varnost
Francoska solata je imela posebno mesto. Bila je hladna, obstojna in pripravljena vnaprej. Ni zahtevala pozornosti v zadnjem trenutku. Pohan piščanec ali zrezek pa je prinesel toplino in občutek sitosti. Skupaj sta ustvarila ravnotežje, ki je delovalo brez odvečnih dodatkov.
Zakaj prav francoska solata?
Francoska solata ni bila izbrana po naključju. Njena sestava je omogočala, da je zdržala več ur, včasih tudi naslednji dan. Poleg tega je bila dovolj nevtralna, da je ustrezala različnim okusom. Otroci so jo sprejeli brez vprašanj, odrasli pa so jo jemali kot samoumeven del praznične mize.
V silvestrskem večeru, ki ni imel strogega urnika, je bila takšna jed idealna. Vsak si je lahko vzel po želji, kadar koli. Brez čakanja in brez zapletov.
Pohan piščanec in zrezek kot praznična klasika
Pohanje je imelo poseben status. Ne vsakdanji, a tudi ne redek način priprave. Pohan piščanec je pomenil nekaj več kot običajno kosilo, a ni zahteval razkošnih sestavin. Podobno je veljalo za dunajski zrezek, ki se je pojavljal predvsem tam, kjer je bil poudarek na mesu.
Ta jed je silvestru dodala občutek praznika, ne da bi spremenila ritem večera. Jedla se je brez naglice, pogosto kar stoje ali ob pogovoru. Krožniki so se polnili in praznili brez posebnega reda.
Krompirjeva solata kot stalnica
Krompirjeva solata je dopolnjevala pohano meso. Bila je znana, preprosta in zanesljiva. Ni iskala pozornosti, a brez nje je nekaj manjkalo. Prav ta tiha prisotnost jo je naredila nepogrešljivo.
Večer, ki je bil bolj sproščen
Silvestrski večer s takšnim jedilnikom ni bil obremenjen s pričakovanji. Hrana je bila pripravljena, kuhinja pospravljena, večer pa je tekel po svoje. Ljudje so se lahko usedli, vstali, se pogovarjali in čakali polnoč brez občutka, da je treba še kaj postoriti.
Takšna sproščenost danes pogosto manjka. Prav zato se spomin na te jedi vrača kot občutek, ne le kot okus.
Zakaj se je jedilnik spremenil?
S časom so se spremenile navade, ponudba in pričakovanja. Silvestrska večerja je postala dogodek sama zase. Na mizo so prišle nove jedi, novi vplivi in nova pravila. Preprostost je začela delovati premalo praznično.
A prav ta preprostost je bila nekoč njena največja prednost. Hrana ni tekmovala z večerom, temveč mu je dopuščala, da se zgodi.
Okusi, ki se vračajo brez napovedi
Danes se francoska solata in pohan piščanec redkeje pojavljata na silvestrski mizi, a nista izginila. Včasih se vrneta kot zavestna izbira. Ne iz nostalgije, temveč zaradi želje po večeru brez zapletov.
Takšne jedi ne potrebujejo razlage. Spomnijo na čas, ko silvestrovo ni bilo projekt, temveč večer. In prav zato imajo še vedno svoje mesto, četudi tiho.
Objava Slovenci smo včasih to jedli za silvestrovo, potem pa je prišel tatarski biftek se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)