Slaba stran popotniškega bloganja – osebno mnenje

Tokratni prispevek ne bo vseboval kakšnih nasvetov za potovanja ali idej, kam še potovati, pač pa bo malo bolj razmišljujoč, oseben. Ker nama včasih tudi kaj leži na duši in je blog način, da dava to ven iz sebe.

Torej … Potujeva, že od kar se poznava. Na začetku je bil to način, da sva lahko več časa preživela skupaj, potem pa je preraslo v skupno strast, veselje, skupno aktivnost. Potovanja so bila za naju čas, ko sva se spoznavala in rasla (osebnostno in kot par). Po nekaj letih potovanj sva začela pisati tale popotniški blog, ker sva želela vse pridobljeno znanje in izkušnje iz določene destinacije deliti s svetom in še drugim olajšati potovanja oz. jim pokazati, da je svet lep. Še nekaj let kasneje so se blogu pridružila socialna omrežja, ki skupaj z blogom trenutno dosegajo do petdeset tisoč ljudi mesečno. In tako pač res veliko ljudi (v Sloveniji) ve, da rada potujeva in da veliko potujeva. In tu občasno nastane problem.

V Apeninih, osrednja Italija

Tale predzadnji stavek je sicer relativen. Ja, gotovo dosti potujeva, verjetno več, kot povprečen Slovenec. Nisva pa nekaj izjemnega, vsaj trenutno ne. Ko sva se podala na 9-mesečno potovanje po Južni Ameriki – ja, takrat sva res ves čas potovala in je bilo to res nekaj posebnega. Trenutno pa imava spet redno zaposlitev in pač “normalno” življenje. Torej, potujeva toliko, kolikor nama čas (letni dopust in prosti vikendi, prazniki) dopušča. Ampak, ker na blogu in socialnih omrežjih deliva večinoma le najina potovanja, potem res izpade, da ves čas potujeva. Ker pač ne pokaževa tistega včasih enoličnega, ponavljajočega se vsakdanjika, ko se odpravljava v službo, ko hitiva s kuhanjem kosila, ker sva sestradana prišla ob 17h domov in nisva samo lačna ampak še sitna po vrhu. Pa še kakšne druge vsakodnevne stvari, tudi lepe, ki se sicer v življenju marsikomu dogajajo, ampak ker niso del potovanj, sva se odločila, da tega ne bova delila. In tako navzven preko socialnih omrežjih in bloga res izpade, da midva samo potujeva in se imava samo fino. Čeprav dostikrat kaj pokritizirava, ampak še vseeno, ljudje zaključijo, da če potujeva, se imava ves čas super. Pa seveda hecne predpostavke, da imava ogromno denarja, ker sicer si pa takšnih potovanj res ne bi mogla privoščiti. 

Vulkan Carachi v Argentini, najina Yotkica in midva na 9-mesečnem potovanju po Južni Ameriki

Ne boste verjeli, kolikokrat slišiva komentarje v smislu “Ja, vama je luštno, ko pa toliko potujeta.” “Prav težko vama v življenju ni, če si lahko privoščita toliko potovanj“. Dodati je potrebno, da seveda živimo v Evropi in po potovanjih v revnejših državah, kot so npr. Sudan in Nepal, kot popotnika zagotovo začutiva priviligiranost potovanj in sva seveda hvaležna za to, da lahko. Na svoj način poskušava tudi darovati na mesečni ravni del svojih prihodkov tistim, ki potrebujejo. Seveda sva  vesela, da sva bila rojena v Evropi in nama je tak način življenja sploh na voljo. A to ni namen te objave. Marsikdo pa je finančno bolje preskrbljen, pa je velikokrat nesrečen zaradi drugih razlogov. Vsak svojo srečo išče na svoj način. In to je bistvo te objave. Kako midva to srečo iščeva v sebi, kako se to kaže navzven in kakšna občutja to sproža v ljudeh, ki naju poznajo ali vedo za naju.

Tempelj Soleb v Sudanu

Socialna omrežja pokažejo le košček najinega življenja. Najin namen je neobremenjeno raziskovanje koščkov sveta, ki naju zanimajo in to povedati/pokazati še komu za to. Razširiti obzorje in miselnost o lepem svetu tako sebi kot drugim.

Ker je najin blog seveda poln objav o potovanjih, najina socialna omrežja pa tudi, postane problem, ko naju ljudje začnejo enačiti z vsebino na teh medijih. Torej midva = objave na spletnih storijih. Marsikdo te začne drugače tretirati, včasih kazati znake nevoščljivosti načinu življenja, ki sva si ga izbrala. In slišiva pripombe v smislu “vama ni hudega, saj sta stalno na potovanjih”, “Ni fer, da vidva toliko potujeta, medtem kot drugi pa delajo.” Tu seveda pride do vprašanja prioritet. Nekomu je najbolj fino biti doma za podaljšan vikend (ko praznik pride na petek), drugi pa, kot midva, je raje na potovanju. Midva sva se odločila svoja potovanja in informacije o tem javno deliti in zato vsi vedo, da potujeva. Pa četudi je to le delež najinega življenja. A, če veliko potujeva in o tem piševa, še ne pomeni, da nama v življenju ni nikoli težko.

Pred plavajočim torijem na Japonskem

Tudi ne pomeni, da v letu za potovanja zapraviva več denarja od nekoga, ki je stalno doma in gre enkrat na leto v sosednjo državo na morje za 3 tedne. V službo se voziva s kolesi in javnim prevozom, kosilo si skuhava doma. Nimava nobene nepremičnine, premičnine so vse starejše od 10 let. Včasih se nama bo zdelo nekaj predrago, ker nama morda ni tako pomembno. Drugič bova pripravljena plačat 400 EUR za letalsko karto.

Backpackerja v Nepalu!

Midva sva najine finance prilagodila temu, da lahko potujeva. Posledično doma zapravljava čim manj, pa tudi na potovanjih gledava na “vsak evro”. Če bi vam povedala, koliko zasluživa, bi bili presenečeni, da za svojo izobrazbo in delovne izkušnje, dobiva relativno malo. Ampak se s tem da živeti in potovati, če je to tvoja želja. Samo da tisti, ki večino svoje plače porabi za zavarovanje hiše, leasing avtomobila, fitnes vstopnice, spa tretmaje itd, težko razume, da si midva teh stvari ne privoščiva zato, da greva lahko na potovanje.

Ko te v življenju zadenejo kakšne težke preizkušnje, je ta mentaliteta, da nama ni hudega, ker potujeva, še posebno neprijetna. A lahko je zelo hudo, utrpiš izgubo, se bojuješ z zdravstvenimi težavami, imaš stresno službo, pa vseeno potuješ. Ker te to napolni vsaj malo z energijo. Naju recimo že. Hribi, potovanja – tam se midva “nafilava”. Če bi samo sedela doma, bi se nama vsaj parkrat v življenju že zmešalo.

Majevska piramida Chitzen Itza – eno izmed sedmih čudes sveta!

Potem, ko v družbi obvelja, da ta oseba veliko potuje, da ji ni hudega in hkrati pa socialnih omrežjih vidijo – spet – le objave s potovanj, sva opazila, da se ljudje ne znajo več pogovarjat o čem drugem. Kolikokrat se srečava s kakšnim prijateljem ali znancem in se cel čas pogovarjamo samo o potovanjih. Samo to jih zanima glede naju. Kje sva bila, kam greva, pa potem vprašajo za kakšen nasvet. Ali pa ko ljudje, ki sicer misliva, da so nama blizu, o nama niso vedeli povedati nič drugega, kot “da sva prepotovala že pol sveta”. Ko sprašujejo le o stvareh, ki so na socialnih omrežjih, ne vprašajo pa, kako sva sicer. Malo zaboli to. Saj so potovanja pomemben del najinega življenja, ampak sva pa tudi osebi iz “krvi in mesa”, ki večino leta še vedno prespita v domači postelji in 8h na dan delata za svojo redno službo. In imata verjetno podobne težave kot ostali “smrtniki”.

Po drugi strani pa sva bila vsakič znova navdušena in presrečna, ko je nekoga dejansko zanimalo, kako sva, kaj še počneva poleg potovanj. Ko je kakšno druženje potekalo praktično brez debate o potovanjih. Ko smo si izmenjali mnenja o … ne vem, življenju, odnosih, pogledu na svet … In potem sva tako: “Waw, poglej, še obstajajo ljudje, ki vidijo globlje, ki vidijo mimo najinih potovanj tudi naju!”

Torej, zakaj ni prijetno bit popotniški bloger in kot tak bit prisoten na socialnih omrežjih? Ker se zgodi, da izgubiš človeški stik s prijatelji ali znanci. Ker tako zelo očitno v ospredje pridejo potovanja – kar je razumljivo, če pa ljudje stalno spremljajo najina socialna omrežja, kjer objavljava le potovanja – da potem zmanjka prostora za vse ostalo. Za dejanskega Roka in Katarino.

Midva in Uluru.

Takole, tokrat malo bolj oseben zapis, malo najinih razmišljanj v zadnjih letih. Ni mišljeno kot pritoževanje, bolj kot pogled z druge strani. Seveda se ne bova z naključnimi sledilci na Instagramu sedaj šla pogovarjat o svojih najglobljih občutjih