Sindikati znova v boj za nižje plače – “čista socialistična folklora z rahlim pridihom absurda”

1 day ago 35

Slovenski sindikati so zopet dokazali, da so delavci v resnici njihovi sovražniki: v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije (KS 90) zahtevajo umik interventnega zakona, ki ga predlaga t. i. tretji blok – zakon, ki bi delavcem zvišal plače! Pri tem grozijo celo z množično stavko, svojo borbo za višje davke pa opravičujejo s tem, da bi višji davki “ignorirali potrebe delavcev in zahteve sindikatov”. Popolni logični nesmisel.

Na novinarski konferenci so povedali, da ostro nasprotujejo interventnemu zakonu, ki ga predlagajo NSi, SLS in Fokus, rekoč, da zakon “reže sredstva za vlaganje v javno dobro in infrastrukturo, napovedano znižanje davka na dodano vrednost pa po njegovih besedah ne bo koristilo delavcem, temveč izključno kapitalu.”

Preberite še: Nevladniki in sindikati že “mažejo verige”

Trdijo, da gre za poskus, da se pod krinko nujnosti sprejmejo rešitve, ki v prvi vrsti koristijo delodajalcem in kapitalu ter posegajo v temeljna načela socialne države. Razen ukrepov, ki se nanašajo na znižanje DDV za osnovna živila ter ukrepov za znižanje stroškov energije, gre po njihovem za že večkrat slišane predloge iz “železnega” repertoarja delodajalskih organizacij, ki so jih predlagatelji nekritično, brez resne presoje, povzeli v svoj predlog zakona. Po njihovem mnenju bodo negativne posledice takšnih ukrepov kasneje občutili predvsem zaposleni z nižjimi in srednjimi dohodki, starejši delavci pred upokojitvijo, upokojenci in mladi. Razrednobojna retorika vojne z gospodarstvom je torej identična retoriki vlade Roberta Goloba, ki je delovala pod ideološko taktirko stranke Levica.

Dejavu sindikalizem

Gre za ponovitev zgodbe iz mandata Janševe tretje vlade, ko je ta sprejemala novi zakon o dohodnini, ki je višal plače vsem Slovencem. Spomnimo, takrat so sindikati krčevito nasprotovali temu, da bi se ljudem višale plače na račun nižanja davkov.

Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Lidija Jerkič se je takrat znašla v hudi zagati, ko so jo novinarji spraševali, zakaj nasprotuje nižanju davkov: “Na katerikoli način razmišljam, kako razložiti, zakaj nismo zelo navdušeni za takšno spremembo, ki prinaša večji neto prejemek, ne znam. Ne znam enostavno razložiti človeku, zakaj smo pa zdaj proti, če bo pa njegova plača večja.”

Že takrat se je jasno nakazovalo, da sindikati nasprotujejo boljšemu standardu ljudi le zato, ker so podaljšana roka levih strank. Takrat je celo levi poslanec Marko Bandelli povedal, da se je prvič zgodilo, da višjim plačam in nižjim davkom nasprotujejo sindikati. Ni pa povedal, kako žalosten je razlog njihovega nasprotovanja. Očitno se bo zdaj to zgodilo drugič – ob popolni podpori leve politike. Ta se namreč jasno zaveda, da so sindikati le njen ulični izrastek.

Tiho so bili pri pokojninski reformi

Štefan Šumah: Sindikalisti se nikoli niso borili za delavske pravice

Napoved sindikatov, ki rožljajo s stavko v primeru sprejetja zakona, ki ga je predlagal tretji blok – torej zakon, ki bi pomenil nižjo obdavčitev in posledično višje plače oziroma, če smo natančnejši, višji razpoložljivi dohodek – je milo rečeno nesmisel, nerazumljiv. Ali, če uporabim bolj neposreden izraz: čista socialistična folklora z rahlim pridihom absurda.

Sindikalisti se v Sloveniji (in prej v Jugoslaviji) nikoli niso borili za delavske pravice v klasičnem pomenu besede; precej bolj dosledni so bili pri obrambi lastnih privilegijev. Povsem razumljivo – če želiš upravičiti visoke (nekateri bi rekli kar astronomske) plače, potrebuješ občutek nujnosti, občutek, da si potreben, nenadomestljiv. In ta nujnost najlažje obstaja, če obstajajo tudi “reveži”, ki jih je treba braniti. Mehanizem ni nov: podobno kot v socializmu – sistem potrebuje problem (reveže), da lahko opravičuje samega sebe.

Logika je skoraj literarna: vsi delavci so enakopravni, toda nekateri so nekoliko bolj enakopravni od drugih. Razlika se, kako priročno, pogosto odraža prav na plačilnih listah tistih, ki o enakosti ter delavskih pravicah najglasneje govorijo. In ker imajo zase dovolj, je seveda ključno, da tako tudi ostane. Za ohranjanje privilegijev pa ni dovolj zgolj status quo – potreben je tudi “sovražnik”. Ta pa težko obstaja v okolju, kjer imajo delavci višje plače in več razpoložljivega dohodka. Zakaj bi torej podpirali nižje davke, če bi s tem ogrozili lastni obstoj . Nekoliko nehvaležno bi bilo namreč razlagati delavcem, zakaj je njihova vloga ključna v družbi, kjer ljudem dejansko gre bolje.

Pri tem ne gre spregledati še zanimive simbioze med sindikalnimi vodstvi in skrajno levico, ki ima, kako priročno, podobne politične cilje. Včasih se zdi, da je skrb za delavce skoraj stranski produkt širšega projekta destabilizacije oblasti oziroma nove vlade, še preden ta sploh zares začne delovati.

Zgodovina ponuja tudi simpatične paralele. Se še kdo spomni sindikalnih baronov v Veliki Britaniji, ki so se na sestanke z Margaret Thatcher pripeljali kar z Rolls Roysi? Današnja slovenska različica je sicer nekoliko manj bleščeča, a logika ostaja presenetljivo podobna. Tako pridemo do skoraj groteskne slike, kjer dobro situirani sindikalni voditelji, nepremičninski magnati ali vsaj (za slovenske razmere) bajno plačani, nastopajo kot glasniki skromnosti in zaščitniki “malih ljudi”. Ljudje so neuki in ne vedo, zakaj so visoki davki dobri, zato pa Štrukelj in Jerkičeva, za ribe in ptice, za delavske pravice!

Read Entire Article