Sidi Larbi Cherkaoui in njegov UKIYO-E navdušila polno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

1 day ago 9

ARTICLE AD

V okviru abonmaja Veličastni je na odru Gallusove dvorane 12. marca gostoval Ballet du Grand Théâtre de Genéve s predstavo UKIYO-E, koreograf Sidi Larbi Cherkaoui, v izvedbi 22 plesalcev Velikega baletnega gledališča iz Ženeve.

Koreograf Sidi Larbi Cherkaoui, ki v svojih koreografijah raziskuje in združuje tako različne tradicije, kot raznolike plesne oblike ter smeri, se tokrat v svoji novi koreografski postavitvi UKIYO-E (svetovna premiera november 2022) usmerja k japonski estetiki minljivosti znamenitih lesorezov ukiyo-e, ki je cvetela v času 17.-19. stoletja. Izraz ukiyo-e v prevodu pomeni ‘slika plavajočega sveta’, ko so japonski umetniki poustvarjali na lesorezih ter slikarskih tehnikah vsakdanje življenje običajnih ljudi, kot so ženske, lepotice, sumo borci, igralci kabuka, zgodovinske prizore, ljudske pravljice, živali, rastline. Navdih za svojo predstavo je Cherkaoui našel v delih Kacušika Hokusaia (1760-1849), ukiyo-e slikarja in grafika, umetnika iz obdobja japonskega hedonizma Edo (tudi mesto do leta 1868, danes Tokio), njegov znani lesorez Veliki val pred obalo Kanagave, kot tudi Prijeten veter, vedro jutro, ki sta del njegovega cikla o gori Fudži ali Šestintrideset pogledov na goro Fudži. Tako kot je japonska umetnost sprejemala nove zahodne vplive, je tudi Zahod bil dojemljiv za japonsko umetnost. Ne-le vizualna umetnost, ampak je navdihovala tudi glasbenike umetnost ukiyo-e, kar se lahko zazna v orkestralni partituri Debussyjevega La mer (1905). Pravijo, da je bil Kacušika obseden z goro Fudži, če pa jo ugledaš na lesorezu je njeno pobočje vse do vrha en sam veliki val, ki se izlije na drugo pobočje.

Impozanten Veliki val Kacušika Hokusaia se preliva v koreografiji baleta UKIYO-E, Sidija Larbija Cherkaouija, ob dvigih, padcih, vihranju po prostoru, in spominja na valovanje morja. Na življenjsko vihro, gibi pa so kot japonska pisava, mehkih natančnih potez (čopiča), lebdeči, zaokroženi, neulovljivi ter nepredvidljivi tako v skupini, kot duetih, tercetih ali v trenutku ljubezenskega vzgona.

Premična scenografija asociira na cikličnost življenja, na nenehno dviganje in sestopanje, kar se vseskozi dogaja na širokem, impozantnem lesenem stopnišču (scenograf Aleksandre Dodge), ki se lahko deli ali sestavlja s štirimi stranicami (sveta), v medprostorih pa se zaznajo temne razpoke, skozi katere ljudje znova in znova prihajajo. Ljudje stopajo do najvišje police, ko nekateri kar izginejo z vrha, drugi pa pridejo do mejne rezine in se nenadno vržejo v praznino, v brezno. Zakaj, kako, kam…? Odgovor si vsak sam lahko ilustrira, sicer plesalci nenehno prihajajo ter odhajajo, je vrvež na stopnišču, ki rotira, se sestavlja, razstavlja. Impozantna scena deluje kot ilustracija budistične filozofije, ko življenje predstavlja nenehni spreminjajoči se tok, pač vrteče se kolo življenja in smrti, ki se vedno na novo začne in efektno poudari zemeljske ali nebeške višine in padci izginjajo v črnini prostora, luknjah. Oblikovanje svetlobe (Dominique Drillot) sledi koreografski zasnovi v času dogajanja, ob simulaciji dneva, ali temačnosti noči, ko svetloba efektno poudarja minljivost in preobrazbo. Kostumografija (Yuima Nakazaoto) je lahkotna, vihrava ob letečih korakih in vrtavkah, ko gibom pridoda novo dimenzijo breztežnosti, kot bi jih nosili valovi svilenih, prosojnih tkanin, kjer prevladuje črna barva, kot osnova za barvitost vzorcev, navdihnjenih s poslikavami lesorezov.

In ko se tako z vrha spušča navzdol ali obratno, delujejo sile upora, rušilne sile ob zemeljski gravitaciji, na stopnišču pod kotom 34°. Pogledi in roke se usmerjajo proti neznanem navzgor, v ospredje pa stopijo molitve, rituali, kot tudi presunljiva pesem v stari japonščini ter izvedbi pevca Kazutomia Kozukia. Glasbena elektronska kompozicija ambientalnih zvokov (Szymon Brzóska in Aleksandra Dai Castaing) v močeh izvedbe Aleksandre Dai Casting in Shogo Yoshiia, resonira s plesnimi pospeški ter dogajanjem na sceni, ki se tekoče prelivajo po vertikali stopnišča in horizontali plesišča (dramaturgija Igor Cardeliniali), v scenski prispodobi lesoreza Veliki val nad obalo Kanagave v izjemni dovršenosti izvedbe plesalcev ansambla Ballet du Grand Théâtre de Genéve.

Posamezni koreografski segmenti se v predstavi ponavljajo. Kljub izvrstnim kombinacijam in izvedbi pa ob večkratniku repetiranja postanejo vse bolj linearno dolgovezni, kot bi upadale sile moči, napetosti, ki jih v življenjski realnosti barva ter premaguje vsak posameznik na svoj način. V koreografiji se domnevno iz istega razloga nepričakovano odpre novi prostor s plesalci in žensko v sredini. Ko ženski glas recitira v angleščini pesem: Hold You Oven, performerke in pesnice Ke Trmpest v prevodu Ane Oblak Ostani trden// Ko čas razdvaja življenja// Ostani trden//Ko je vse nestabilno in ni mogoče ničesar zanesljivo vedeti… S pesmijo se še dodatno poglabljajo uvidi o človeški ranljivosti, tokrat na scenskem stopnišču vseh teh, ki prihajajo, iščejo in se izgubljajo v gneči vhodov, izhodov, prepuščeni sami sebi, in ne delujejo kot skupina, zato blodijo ter izginevajo v svoji krhkosti. Možni odgovor ali rešitev koreograf Sidi Larbi Cherkaoui dozdevno parafrazira ob zaključni sceni koherentne skupine. Ko se ob koncu zvrstijo skoraj goli plesalci, brez kostumske navlake, se postavijo pred odprti vhod na dnu stopnišča in ga premišljeno obkrožijo.

Ob tej presunljivi sceni, ki nehote opomni na težo preteklosti, tudi na možni vzpon nove generacije, skupine, se baletna predstava UKIYO-E, belgijskega koreografa in direktorja uveljavljenega ansambla: Ballet du Grand Théâtre de Genéve Sidija Larbija Cherkaouija tudi zaključi. Seveda so sledili večkratni pokloni ob glasnem navdušenju avditorija Gallusove dvorane Cankarjevega doma.

Read Entire Article