Si predstavljate? Triletna deklica in nosečnica preživeli skoraj tri dni pod ruševinami

1 day ago 11

ARTICLE AD

65 UR POD RUŠEVINAMI: Čudežno rešeni deklica in nosečnica – medtem pa v Mjanmaru narašča število žrtev, upanje pa kopni

MANDALAJ, MJANMAR – Kar se je zgodilo v enem najbolj prizadetih mest po katastrofalnem potresu, presega fikcijo: po 65 urah v ujetništvu ruševin sta bila rešena triletna deklica in noseča ženska. Življenja, ki bi lahko ugasnila – pa nista. Zdravniki pravijo, da sta dobro. Neverjetno, a resnično.

Zgodba, ki je ganila svet

Stanovanjski kompleks Sky Villa v Mandalaju – nekoč sodoben, zdaj le še kup betona in železa. Prav tam, med zmečkanimi ploščami in betonskimi pošastmi, sta bila ujeta dva para pljuč. Dva utripa srca.

“Ves čas smo slišali rahel glas, kot da nekdo joka, a je bil zadušen. Bili smo vztrajni. In nagrada za to je bilo življenje,” je dejal eden izmed kitajskih reševalcev za Associated Press.

Po spletu se je kot požar razširil posnetek – reševanje deklice, zavite v prah, s široko odprtimi očmi. Ob njej mati. Bleda, a živa. Vse ure jo je stiskala k sebi. Morda ravno to je bil ključ. Instinkt, ki ne popusti.

Ko se zatrese tla – in vse, kar si mislil, da veš

Petek. 3.47 zjutraj po lokalnem času. Ljudje spijo, otroci sanjajo. Nato – bum. Potres z magnitudo 7,7 je stresel severni Mjanmar. Epicenter: približno 50 kilometrov severno od Mandalaja, navaja USGS.

Tresenje se je čutilo daleč naokoli – Tajska, Laos, Kitajska. V kitajski provinci Junan, natančneje v mestu Baoshan, so kamere ujele prizor, ki ga ne pozabiš. Medicinske sestre v porodnišnici, medtem ko tla valovi – se sklonijo nad inkubatorje, telesom ščitijo novorojenčke. Posnetek je obšel svet. Poroča BBC.

Groba aritmetika tragedije: številke, ki govorijo preveč

Do ponedeljka – uradno več kot 1.700 mrtvih. Ranjeni? Tisoči. In kar je najhuje – še vedno okoli 300 ljudi pod ruševinami. Podatke je zbrala agencija Reuters.

Reševanja se vrstijo. Noč in dan. Toda: popotresni sunki, zaprte ceste, porušeni mostovi. Elektrike ni. Signal? Pozabi. V določenih delih države – tišina. Ne tista pomirjujoča, temveč tista, ki pritiska na prsi.

Lokalni viri v mestu Myitkyina, 150 kilometrov severneje, poročajo o popolni izolaciji določenih naselij – do nekaterih še ni prišel nihče. Družine kopljejo z golimi rokami.

Mednarodna pomoč

Med prvimi so se odzvale sosednje države: Kitajska, Tajska, Indija. Pomagajo tudi Malezija, Singapur in Rusija. Prvi so prišli reševalci, sledile so mobilne bolnišnice, šotori, paketi hrane.

Združeni narodi so v izjavi za javnost zapisali, da so v Mjanmar poslali več ekip za oceno škode in določanje humanitarnih prioritet. A pomoč ni vsepovsod zaželena.

“Potrebujemo več kot le reševalce. Potrebujemo mobilne bolnišnice, čisto vodo, osnovne medicinske zaloge in hrano. Gre za čas, ko se meri človeškost,” je za BBC dejala Mei Lin, predstavnica Rdečega križa za jugovzhodno Azijo.

Zakaj je v Mjanmaru še težje pomagati?

No – ker je to Mjanmar. Država, ki se že leta utaplja v politični kaos. Po vojaškem udaru februarja 2021 je oblast prevzela vojaška hunta. In to ni nedolžna fraza. To pomeni – represija, nadzor, počasna administracija.

Amnesty International ocenjuje, da je v zadnjih treh letih v nasilju umrlo več kot 4.000 civilistov. Humanitarna pomoč je pogosto pogojena – kdor ni “na pravi strani”, ostane brez.

Geopolitika je neizprosna. Rusija, Kitajska – podpirata vojaško vodstvo. Zahodne države so bolj zadržane. In tako trpijo običajni ljudje.

Ljudje brez strehe, upanja, a z voljo

V mestu Pyin Oo Lwin, znanem po kolonialni arhitekturi, je več sto ljudi zbežalo na nogometno igrišče – tam zdaj živijo pod improviziranimi nadstreški. Dežuje. Ponoči je hladno.

“Moj sin je star 5 let. Ne sprašuje več, kdaj gremo domov. Ker ve – doma ni več,” pove moški z imenom Ko Zaw za The Irrawaddy, neodvisni mjanmarski medij.

Zemljotres jačine 7,7 po Rihterovoj skali pogodio je Mjanmar. Srušeni su mostovi, zgrade, škole, sve… Na hiljade ljudi je poginulo, povređeno ili se vode kao nestali…

Kakva tragedije pic.twitter.com/uMO6UDPZ89

— Olgica Rajković (@OlgicaRajkovic) March 28, 2025

Humanitarne organizacije opozarjajo, da bo najtežje šele prišlo. Ko bo šok popustil in se bo začelo vprašanje: kaj zdaj?

Kaj sledi? Mesece, morda leta obnove

Sanacija bo težka. Ne gre samo za zidove. Gre za zdravstvo, šole, vodo, kanalizacijo, ceste, elektriko. Pa za psihološke posledice – še posebej pri otrocih.

UNICEF je v ponedeljkovi izjavi opozoril, da je najmanj 250.000 otrok v neposredni nevarnosti – zaradi bolezni, lakote, izgube staršev.

Organizacija World Health Organization (WHO) že poroča o izbruhu diareje v dveh kampih blizu mesta Sagaing. Če se razširi – lahko postane še ena tragedija v tragediji.

Ena svetla točka v senci

In potem – ta zgodba. Deklica, ki preživi. Noseča ženska, ki se ni vdala. Simbol nečesa večjega. Tistega, čemur pravimo čudež. Ali pa – človeška trma, ki ne popusti.

“Ne morem verjeti, da sem še živa. Ko sem slišala glasove nad sabo, sem vedela, da se je čudež zgodil,” je dejala v bolnišnici – za zdaj ostaja neimenovana. Poroča AP.

Reševalci, ki so jo izvlekli, pravijo, da si bodo zapomnili njen pogled. Ne zaradi solz – temveč zaradi neverjetne tišine, ki jo je spremljala. Tišina, ki je kričala: zmagala sem.