»Še se srečujem s soigralkami, one so moje najljubše prijateljice«

Iz priloge Šport plus v torkovem Primorskem dnevniku.

Mirjam Cernic, izvorno iz Rupe, je bila več sezon izstopajoči libero v B2- in tudi B1-ligi, s čimer je le še potrdila, da je rodbina z njenim priimkom ustvarjena za odbojko. Še vedno je športno zelo aktivna, o čemer priča svež dosežek. Le nekaj dni po srečanju z abrahamom je pretekla maraton v Atenah - v cilj je pritekla po treh urah in 47 minutah.

Kdaj ste odigrali svojo zadnjo uradno tekmo?

Leta 2012, če se ne motim.

Kako se pa spominjate svojih športnih začetkov?

Začela sem z miniodbojko in nato igrala v vseh mladinskih kategorijah in ligah od 1. divizije vse do B1-lige ...

Igrali ste samo odbojko?

V moji družini ni moglo biti drugače.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi spet izbrali odbojko?

Da, brez nobenega premisleka.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Prvo napredovanje iz B2- v B1-ligo z GoVolleyjem (v sezoni 2001/02, op. ur). Napredovala sem tudi s Torriano iz Gradišča.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali - od žalosti ali od veselja?

Od veselja prav gotovo - ko smo napredovale. Tudi od žalosti, ko sem odigrala slabo tekmo.

Kdo so bili vaši najljubši trenerji oz. trenerke?

Omenila bi Mirando Kristančič, a ne morem mimo Svetlane Safranove, ki je bila stopnico nad ostalimi, zelo močna osebnost tako v športu kot v življenju. Spomnila pa bi se tudi svojega prvega trenerja Borisa Jelaviča.

Katera od soigralk ali nasprotnic vam je najbolj ostala v spominu?

V bistvu vse tiste soigralke, s katerimi sem igrala tako rekoč skozi celo svojo kariero. Še zmeraj se družim z njimi.

Prehiteli ste naslednje vprašanje, ali se še kdaj srečujete s soigralkami ...

Se, se. Še vedno so moje najboljše prijateljice.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Na treningih sem manjkala zelo redko in na priprave sem hodila zelo rada.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Šle smo na gostovanje v Bronzolo. Po štirih ali petih urah vožnje z avtobusom sem se spomnila, da sem dres pozabila doma. Mislim, da sem postala vijolična, zelena in potem še bela. Pomagali smo si z lepilnim trakom. Sreča je bila, da sem igrala v vlogi libera in da sodniki niso bili prestrogi.

Še vedno spremljate svoj nekdanji klub oz. šport?

Ne ravno veliko. GoVolley in Torriana namreč ne obstajata več, spremljam nekatere mlajše igralke iz »žlahte«. Recimo, da je moj klub zdaj Soča.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim v Štandrežu in sem zaposlena v podjetju Biolab.

Kako danes skrbite za svoje telo?

Telovadim, tečem, hodim v hribe, smučam ... Kar se da, kar je povezano s športom - a na prostem. Telovadnica je zdaj daleč od mojih misli.