Saša je bila prepričana, da je vsega kriva čokolada. Kar sem ji razkrila, jo je zelo presenetilo.

3 hours ago 14

ARTICLE AD

»Veš, moj problem je, da sem sladkosnedna. Vedno sem bila. Čokoladi se enostavno ne morem odreči. Če jo imam doma, jo pojem. To je tudi razlog, da ne morem shujšati.«

Tako mi je pred časom povedala Saša. Njeno priznanje me ni presenetilo – slišala sem ga že neštetokrat. Veliko žensk je prepričanih, da je njihov največji sovražnik sladkor. Da jim manjka le disciplina in močna volja. Ampak, ko sva šli malo globlje, sva ugotovili, da težava sploh ni v čokoladi.

Pred nekaj meseci je Saša zamenjala službo, ker ji je vožnja v Ljubljano enostavno vzela preveč časa. Želela si je delo bliže domu, zato se zdaj vsak dan vozi v službo v Zagorje. Ta del ji res odgovarja, saj manj časa na cesti pomeni več časa zanjo in za družino.
Po drugi strani pa ji je nova služba prinesla tudi ogromno stresa. Novi sodelavci, novi izzivi, večja odgovornost – vse to jo vsak dan obremenjuje in ji povzroča stres.

Povsem izčrpana in s polno glavo

Večino dni prihaja domov povsem izčrpana in s polno glavo službenih stvari. Normalno je, da potrebuje predah, način, da se sprosti, da odklopi, da za nekaj minut odloži breme preden se lahko posveti družini. In ta način je bila čokolada. Prijazna, mamljiva in vedno na voljo. Ko je ugriznila vanjo, je vsakič začutila olajšanje. Vsaj za trenutek se je stres umiril, telo se je sprosti, svet je postal malo prijaznejši.

Ampak takoj zatem je spet prišel občutek krivde.
»Zakaj sem spet popustila? Zakaj se ne morem ustaviti? Zakaj nimam discipline?«
In tako je bila v začaranem krogu: stres v službi, sprostitev s čokolado, občutek krivde – in nato še več stresa.

Želja po hrani pogosto nima zveze z lakoto. Hrano uporabljamo kot čustveno oporo.

Dolgo je verjela, da je težava v tem, da je sladkosnedna in šibka, ko gre za sladkarije in, da se mora samo bolj disciplinirati. Pa ne bo držalo. Pokazala sem ji, da čokolada sploh ni bila težava. Čokolada je bila samo orodje, ki ga je uporabljala, da se je za trenutek bolje počutila. Prava težava je bil stres.

Ko je to dojela, ji je kar odleglo. Naenkrat se ni več borila proti “šibki volji” ali “svoji sladkosnednosti”, ampak se je začela ukvarja s pravim vzrokom – stresom.

Pokazala sem ji nekaj preprostih tehnik, ki pomagajo sprostiti telo in umiriti misli. Vaje, ki ne vzamejo več kot nekaj minut, a naredijo veliko razliko:

Globoko dihanje – ko začuti, da jo stiska v prsih, naredi nekaj počasnih, globokih vdihov in izdihov, da napetost popusti.
Kratek sprehod po svežem zraku – čeprav včasih misli, da je preutrujena, ji prav ta 10-minutni sprehod pomaga, da si zbistri glavo.
Zapis misli – zvečer pred spanjem vzame list papirja in zapiše vse, kar ji kroži po glavi. Tako misli dobesedno “odloži” in nato lažje zaspi.

Začela je tudi bolj pozorno spremljati, kdaj se v njej prebudi želja po sladkarijah. Ni šlo za lakoto – šlo je za trenutke, ko je bila napeta, utrujena ali preobremenjena. Ko je to ozavestila, je lahko začela iskati nove načine za predah – take, ki so ji res pomagali, ne pa ji povzročali dodatno krivdo.

Najlepši del zgodbe je bil trenutek, ko mi je rekla:
»A veš prvič imam občutek, da se borim s pravo stvarjo. Da končno razumem, zakaj se mi to dogaja. In to mi daje upanje, da mi bo uspelo.«

Ko najdeš pravi odgovor, svoj odgovor (ta je namreč od posameznice do posameznice drugačen) se začne prava sprememba.