Sandi Simončič: “Ko si enkrat član, ugotoviš, da ni tako hudo, da nisi več sam.”

Prejemnik zlate plakete za Specialno olimpijado Slovenije, Sandi Simončič si že 25 let prizadeva, da bi članom društva Sožitje Hrastnik lahko ponudil čim več. Povedal je, da ga je do društva pripeljala družinska situacija. Njegov sin je namreč oseba z motnjami v duševnem razvoju. V društvo se z družino niso včlanili kar takoj. Kot večina so oklevali,  sčasoma pa ugotovili, da je takšna skupnost nekaj, kar bi jim olajšalo življenje. Dejal je: “Od začetka se počutiš, da si sam. Sprašuješ, zakaj, kdo je kriv, da se je otrok rodil s takšnimi izzivi. In prav zato smo se potem včlanili v društvo in se začeli udeleževati programov. Ko si enkrat član društva, ugotoviš, da ni tako hudo, da nisi več sam.”

Društvo se je v času predsedovanja Hrastničana Simončiča precej spremenilo. Povedal je, da imajo aktivnosti sedaj tudi trikrat na teden, včasih le kakšno na mesec. Vsako leto pripravijo nove programe in razmislijo, kaj bi bilo za člane najbolj zanimivo. Ni vedno lahko, saj so želje in okusi različni.

Po Simončičevih besedah vsaka dejavnost, ki jo društvo organizira nekaj doprinese. Kot primer spomni na kuharske in ustvarjalne delavnice, ki jih imajo člani hrastniškega društva zelo radi. In tam tudi vedno nekaj nastane in se vedno nekaj naučijo. “Doma starši pogosto otrokom ne dovolijo, da bi stvari opravljali sami – na primer rezali ali ustvarjali – bodisi zaradi strahu, da bi se kaj zgodilo, bodisi zaradi pomanjkanja časa.” Hkrati te delavnice spodbujajo druženje in izmenjavo mnenj ter predstavljajo pomembno pozitivno vrednost, saj udeležencem omogočajo aktivno vključevanje.

Seminarji za udeležence

Simončič se je tudi pošalil, kako ima njegov sin smolo, ker je njegov oče predsednik društva. “Na seminarju so vsi brez staršev, razen mojega sina.” Seminarje ki potekajo 3  dni,  društvo organizira enkrat letno. Udeleženci so osebe z duševno ali gibalno motnjo. Prvi takšen program so organizirali pred štirimi leti. In pred pričetkom je bilo nešteto dvomov. Ali se bodo udeleženci znašli brez pomoči staršev, bodo pogrešali dom, starše … Izkušnja pa jih je prijetno presenetila – udeleženci so z veseljem sodelovali, težav ni bilo in pokazali so, koliko zmorejo. In tako je prva izkušnja prinesla odločitev, da bo seminar prav vsako leto. Lani so se napotili v Ilirsko Bistrico, letos odhajajo v Prlekijo, v Ljutomer.

Društvo vsako leto nekje v Sloveniji najame tri ali štiri apartmaje. Udeleženci nato tri dni samostojno skrbijo za vsakdanje opravke – kuhajo, pomivajo posodo, nakupujejo in podobno. Pri tem jih spremljajo trije spremljevalci: Sandi Simončič, njegova žena in še en prostovoljec.

Podpora družinam na vsakem koraku

Poleg seminarja za člane društva, organizirajo tudi predavanja in delavnice za starše. Pomembno je, da se vključijo čimprej in, da vidijo da niso sami. Starši smo si vedno v oporo, poudari naš sogovornik.

Kaj je gonilo dela v društvu?

“Moja največja motivacija je zadovoljstvo članov. Ko vidim, da se jih na dejavnostih zbere veliko, mi to res veliko pomeni. Na primer bowling je zelo dobro obiskan. Z vlakom se odpravimo v Sevnico, saj je tam vse zelo dostopno – od postaje do bowlinga je le kratek sprehod,” je povedal Simončič. Včasih si težko predstavljajo, kaj vse moramo pri organizaciji upoštevati. Vsak stopnica šteje, vsak prehod čez cesto …

Kljub četrt stoletja dolgemu delovanju v društvu si želi, da bi v bližnji prihodnosti našli novega predsednika ali predsednico.  Funkcijo opravlja že vrsto let, in je čedalje bolj zahtevna, prizna. Dejavnosti potekajo večkrat na teden čez celo leto. Simončičeva družina je vse svoje aktivnosti in obveznosti prilagodila delovanju društva, zato si vsi,  ne le predsednik, želijo malce izpreči.

Izzivi za društvo

V času njegovega predsedovanja, so se stvari bistveno izboljšale, je povedal. Včasih so kuharske delavnice potekale kar pri Simončičevih doma. Zdaj jih izvajajo v šolski učilnici za gospodinjstvo, kjer imajo boljše pogoje za delo in bistveno več prostora. Predavanja, ki jih organizirajo potekajo v zdravstvenem domu. Kljub vsem izboljšava, pa ostaja želja po lastnem prostoru ali vsaj pisarni, kjer bi lahko hranili dokumentacijo. Pojasnil je, da vso dokumentacijo trenutno zbira kar doma in “verjemite”, da se je v desetletjih že veliko nabralo. Potihem že ciljajo, da bi svoje mesto našli v prenovljeni kompresorski postaji. Do takrat pa lahko kar držijo pesti.

Sorodni članek:

Marko Česnik: “V takšnih trenutkih je podpora družine in bližnjih ključna”

The post Sandi Simončič: “Ko si enkrat član, ugotoviš, da ni tako hudo, da nisi več sam.” appeared first on Zon | Zasavske onlajn novice.