SAMSUNG S95F QD-OLED: Čudovit zaslon, vendar »mi je tega treba«?

2 hours ago 23

ARTICLE AD

Redko kdaj takoj in brez primerjave vidim, da je slika televizorja odlična. Tokrat je bilo tako, ta Samsungov model pa je zanimiv tudi po zaslugi nadvse tankega dizajna. Vse to ima seveda ceno.

A preden sem sploh lahko začel uživati v sliki, sem robantil nad res zapleteno sestavo sredinske nogice. Iz treh delov je in še tako zelo težka, da se je sam raje ne lotiš sestavljanja tega televizorja, pa čeprav si se morda odločil za manjšo, 138- ali 163-centimetrsko izvedbo. Takoj sem pomislil, da bi bilo še kako fajn imeti na steni 210-centimetrsko, a ko sem dojel, da so dobri štirje tisočaki komaj dovolj, me je ideja minila. Ampak ta noga. Razumem, da so trije deli zato, ker en sam ne bi šel v škatlo, a vseeno bi se dalo zadevo rešiti bolje.

Če boste televizor obesili na steno, potem postane zgolj velik in nepotreben obtežilnik papirja. Tankost televizorja je na meji, ko sem se zbal, da ga bo bolj grob prijem zlomil. Ne se bati, ohišje ni tako krhko, toda zaradi tega in ločene škatle z elektroniko, s katero je zaslon povezan z enim samim tankim kablom, je na steni videti res dobro. Da so zvočniki zadaj, tozadevno ne moti. Dodan je že običajni daljinec za Samsungove televizorje višjega razreda, ki za delovanje žanje svetlobo. O sistemu Tizen ne bom izgubljal besed. Na eni strani je nadvse lahek, odziven in hiter, z nekaterimi elementi, ki ga delajo posebnega. Najbolj zoprna je nastavitev, če ne uporabiš aplikacije, a manj kot je bila, saj zdaj sodeluje umetna inteligenca. Če nisi navajen sistema, se moraš sprijazniti z njegovimi posebnostmi in stranpotmi, a prej ali slej seti uspe. Ravno tako ni odveč poudariti, da ga večina uporablja poredko. Bodisi gleda televizijske programe prek operaterjevega digitalnega sprejemnika ali vsebine s pretočnih storitev. Za Netflix, Prime Video in YouTube najdeš tipke na daljincu, od pomembnejših pa manjkata Disney+ in Max. Do teh dveh moraš torej prek vmesnika sistema.

Vse, kar potrebuješ, je stlačeno v omenjeno škatlo. Zanjo je treba najti primerno skrit prostor, da ne moti estetike, ki jo nudi na steno obešeni zaslon. Še dobro, da daljinec poleg infrardečega vmesnika podpira tudi povezavo Bluetooth. Z nekaj sreče lahko škatlo torej skriješ v omarico ali v globino police. Priključkov je dovolj. Štirje HDMI, od tega eden podpira povezavo eARC, trije USB-ji, optični avdio in žični omrežni priključek. Na voljo sta še običajni antenski priključek in reža za naročniško kartico. Oboje počasi postaja nepotrebno.

Za tako tanko ohišje 4.4.2-kanalni zvočni sistem sploh ni slab. Govor je jasno slišen, zvočne frekvence pa so primerno uravnotežene z udarnimi nizkimi toni. Vendar znajo nizkotonski gonilniki pri višji glasnosti, ko je zvočna kulisa najbolj široka, oddajati neljubo brnenje. To kajpada pomeni, da ti Samsung za popolno izkušnjo polaga na dušo, da odmeriš še nekaj denarja za kakovostnejšo zvočno letev.

Videz slike je mogoče prilagoditi v nastavitvah, česar skoraj nikoli ne počnem. Izberem način, ki se mi zdi najbolj univerzalen, pri Samsungu je to največkrat standardni ali filmski, nato pa pozabim na nastavljanje parametrov slike, ki nikdar ni najbolj preprosto. Treba je pač iti v meni in se pozabavati. Dvomim, da boš to storil. Ko zadevo prižgeš, ugotoviš, da je po zaslugi matirane površine zaslona in zaslonske tehnike OLED slika skoraj identična tisti na kinoplatnu. Barve sekajo, pri čemer te niti podnevi ne motijo odsevi, vrhnja svetilnost na manjši površini sega v skrajnem primeru do 2000 kandel, uradno celo do 2250, črna pa je takšna, kakršna bi morala vedno biti. Svetilnost celega zaslona je seveda nižja. V načinu Filmmaker se je gibala okoli 400 kandel. Posledica je odličen kontrast, prežet z barvno nasičenostjo, za katero poskrbijo kvantne pike. Hkrati 165-herčno osveževanje in odzivni čas 9,5 milisekunde poskrbite, da se televizor dobro obnese tudi v gamerski vlogi.

Prednost Samsungovega televizorja je OLED-tehnika, v kateri se razlikuje od LG-jevih naprav, ter protiodbojna plast, torej matiran zaslon, kar skupaj s svetlo sliko in nasičenostjo barv naredi bistveno razliko. To seveda stane. Trenutno se cena 163-centimetrskega, 65-palčnega zaslona, takšnega sem dobil na test, giblje okoli dobrih dveh tisočakov. Manj od mojih pričakovanj. Ne rečem, da te cene ni vreden, a se hkrati še kako zavedam, da je takšen znesek za marsikaterega kupca preprosto preveč. Še posebej, ker za več kot polovico manj dobiš sicer slabši, a še vedno zadovoljivo dober, enako velik televizor z zaslonom tehnike mini LED.