ARTICLE AD
SAMOZALOŽNIKI
Samozaložništvo je v slovenski kulturi resnično kot zadnja luknja na piščali – tista, ki jo redko opazijo, a brez nje melodija ni popolna.V zadnjem času, ko so t. i. umetniki na tapeti zaradi izjemnih pokojnin, mi pogosto rečejo, ej, Milenči, bodi raje tiho, prej ali slej boš tudi ti prišla na vrsto zanjo! Kakšna zmota!
Samozaložniki smo pogosto spregledani, brez finančne podpore, subvencij ali kakšnega drugega zaledja, o katerem se danes veliko govori. In se ga celo zahteva!
Naše delo je čista in nesebična strast, a hkrati osamljena pot, kjer sami nosimo breme pisanja, urejanja, tiskanja in promocije.
Kot sirote Jerice se prebijamo skozi trnovje brez varne mreže, kamor bi se ujeli, če bi nam spodrsnilo.
Slovenska kulturna krajina je bogata, a samozaložniki ostajamo na obrobju, kjer se redko sliši naš glas. Med tiste, ki se trkajo po prsih, kako zaslužni so, nimamo vstopa!
Smo kot samotni kovači, ki v tišini kujemo umetnine, medtem ko drugi - tudi s pomočjo podpornih institucij - uživajo sadove svojega dela.
Kljub temu knjige, če Bog da, in če imamo srečo - najdejo bralce, ki cenijo avtentičnost in neodvisnost.
Redki se zavedajo, koliko vztrajnosti, poguma, zaupanja v to, da delamo prav, koliko vere v lastno pisanje samozaložniki potrebujemo!
Morda je čas, da naše knjige - vsaj kdaj pa kdaj - najdejo pot do src bralcev.
Pri izdaji vsake od teh mojih knjig sem bila ''deklica za vse''.
To je dejstvo, to ni ''jokanje in stokanje''!