Samota je za rešetkami lahko še bolj zastrašujoča

»Kaj ta družba naredi, zato da zaščiti družinske odnose?«

Ko zadiši po pomladi, ko se dnevi daljšajo in nas tudi ob 19. uri prijetno preseneti dnevna svetloba, je lahko samota še bolj zastrašujoča. V nekaterih okoljih pa celo uničujoča. Na primer za rešetkami mestnega zapora.

Na to je včeraj opozorila Elisabetta Burla, zagovornica pravic zapornikov Občine Trst. Z javnostjo je delila sicer lepo novico, da so v zaporu v Ulici Coroneo, ali nekoliko bolj prijazno povedano v tržaškem zavodu za prestajanje kazni, priredili praznik. A v isti sapi dala vedeti, da lahko imajo tudi lepe novice grenak priokus.

Na zadnji marčevski dan so prostovoljci skupnosti San Martino al Campo, v sodelovanju z vodstvom zapora, skušali skupini otrok podariti nekaj zanje povsem neobičajnega: brez skrbno praznovanje s svojimi starši. Otrokom in njihovim družinam so omogočili, da se udeležijo praznika pomladi, kot so ga poimenovali. Šestim otrokom, da se sestanejo s svojimi očeti, ki sicer bivajo v koronejskem zaporu. V njem kazen prestajajo tudi ženske, ki pa povečini nimajo otrok, je za Primorski dnevnik pojasnila Burla, ali pa je sodišče zanje določilo, da se lahko s svojimi otroki srečajo samo v spremstvu strokovnega osebja. Zato so se pomladnega praznika udeležili le štirje očetje (nekateri otroci so bratje).

Prostovoljci so prinesli barvice, papir, nekaj hrane in pijače. Otroci so bili najprej nezaupljivi, nato so se prepustili igri. Predvsem pa so presenečeno spraševali: kako vam je uspelo prinesti toliko dobre hrane? Dobili smo posebno dovoljenje, se je glasil odgovor.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.