Saj bo, a le, če so naši

Tako je to pri nas. V slogu: vse bo, a le, če so naši, beri levičarji, na oblasti. »Buh« pomagaj, če koga nese malce na desno, in še huje, če je na oblasti desnica. Potem je vse narobe. V slogu: vse nam bodo vzeli, vse pobrali, uvedli diktaturo, politično policijo, pomagali bogatim, jemali revnim, vse podražili, preganjali drugače misleče itd. ipd.

Pravzaprav desnim očitajo nekaj, kar sami še vedno čislajo: rdečo zvezdo, Tita in komunistično ideologijo. Takrat se je izvajala takšna politika. A danes njihove ideologije ne imenujejo več tako. Gre za nekakšno kvazilevičarsko ideologijo, ki se »kao« bori za enakost vseh. Polna usta imajo solidarnosti, medtem ko so v resnici mnogi med njimi čisto navadni kaviar levičarji, nekateri tudi bogato financirani iz našega proračuna in celo iz tujine. Od tistih, ki jim je v interesu, da je Evropa, katere del je seveda tudi naša domovina, povsem sprta in razdvojena. Ker je le s takšno Evropo mogoče manipulirati. Realnost pa je drugačna.

Dovolj si je zastaviti vprašanje, kaj je denimo aktualna oblast komu vzela, pa pridemo do odgovora oziroma spoznanja. Nikomur nič. Je pa tistim, ki skrbijo za naše svojce v domovih za starejše, uredila dodatek k plači. Če bo razvojni zakon (t. i. omnibus zakon) na referendumu potrjen, bodo upokojenci prihranili tudi pri prispevku za dolgotrajno oskrbo, saj jim ne bo več treba plačevati enega odstotka pokojnine. Če bodo uzakonili še prostovoljno plačevanje prispevka za našo javno RTV, ki je po mojem mnenju trobilo kaviar leve ideologije, bodo mnogi prav tako privarčevali. Tisti seveda, ki se bodo odločili, da prispevka, ki je zdaj obvezen, ne bodo plačevali. Razvojni zakon prinaša še marsikaj ugodnega za podjetnike in za vse nas. Ali bo na referendumu dokončno potrjen ali zavrnjen, pa bomo izvedeli na Miklavžev dan. Kako zgovorno, mar ne?

Kakor koli že, v demokraciji se oblast menja. Enkrat je leva, drugič desna, tretjič kakšna mešanica. In prav je tako, ker ne živimo več v časih totalitarizma, ko so lahko imeli oblast le eni. Kot je ponekod še vedno tako. Denimo v Rusiji, nekaterih državah arabskega sveta in na Kitajskem, da o Severni Koreji niti ne govorimo. A nekateri naši pristaši kaviar leve ideologije pravijo, da je tako tudi v ZDA. Sploh zdaj, ko je na oblasti slovenski zet. Ki ni po njihovih merilih. Ampak v ZDA ni tako, saj imajo vsaka štiri leta predsedniške volitve, ista oseba pa je lahko za predsednika izvoljena največ dvakrat. Vmes imajo še kongresne volitve, na katerih volivci odločajo o sestavi predstavniškega doma in delu senata. Ampak kaj, ko tudi z argumenti ne moreš prepričati tistih, ki prisegajo le na naše.

Ja, tudi sam, ki me imajo mnogi za desničarja (čeprav sem izredno socialno čuteč človek, ki rad pomaga tistim, ki potrebujejo pomoč), imam rad naše (neke druge naše), a se mi zdi čisto prav, da vsake toliko časa pride čas, ko so na oblasti eni drugi naši. Ki so, resnici na ljubo, pri nas na oblasti že vrsto let dlje od nenaših (kaviar levičarji jim pravijo ekstremni desničarji), če pa zraven štejemo še čas SFRJ, pa sploh.

Torej? Sprijazniti se boste morali, kaviar levičarji, da je demokracija pač sistem, v katerem se stranke na oblasti menjajo. Da o tem odločamo vsi, ki imamo volilno pravico. Zato vas lepo prosim, umirite se malce, Nataša Sukič, Lena Grgurevič, pa Nika, Jaša, Dušan, Muki, Marcel in podobni. Saj boste verjetno kmalu spet prišli na oblast. Ali pa tudi ne. Kdo ve? A kakor koli že, če ne prej, bomo to izvedeli čez dobra tri leta.

The post Saj bo, a le, če so naši appeared first on Slovenec.