S KONCA SVETA: »Bratje in sestre, dober večer!«

»Bratje in sestre, dober večer!« Prve besede, ki jih je papež Frančišek z balkona glavne lože vatikanske bazilike izrekel med nagovorom množice na Trgu sv. Petra v Rimu takoj po izvolitvi tistega 17. marca 2013, so – poleg izbire imena – nakazovale slog pontifikata človeka, ki je prihajal s »konca sveta«, prvega papeža iz Latinske Amerike in prvega papeža iz vrst jezuitskega reda. Že njegov takratni krajši nagovor je bil do določene mere nekonvencionalen, pred tradicionalnim blagoslovom pa je novoizvoljeni papež skupaj z verniki tudi zmolil Zdravo Marijo. Pisec teh vrstic, ki je šel skozi pet papežev in doživel izvolitev štirih, ne pomni takega uvoda, čeprav ni mogoče reči, da so bili Bergogliovi predhodniki nadpovprečno »visokodoneči«, zlasti Janez Pavel II. je množico na Trgu sv. Petra spravil v dodatno dobro voljo s stavkom »Če se bom zmotil, me boste popravili«, misleč na težave z italijanskim jezikom.

V teh dneh sem na nekem YouTube kanalu poslušal razgovor z duhovnikom, ki je med drugim podal misel, da je bil Frančiškov dejansko »normalen« pontifikat, sam papež pa se je bolj kot Petrov naslednik in poglavar vesoljne Cerkve obnašal kot navaden župnik, ki je govoril preprosto in neposredno. Tudi v tem je kazal bližino ljudem, zlasti tistim v stiski, kar se je pokazalo tudi na včerajšnjem pogrebu. Znano je, kako je kardinala Konrada Krajewskega pošiljal po Rimu in drugod z gmotno in duhovno pomočjo za potrebne, po ruskem napadu na Ukrajino leta 2022 pa s humanitarno pomočjo v to državo. V bližini Trga sv. Petra pa je dal urediti sanitarije in prhe za brezdomce.

Pontifikat v znamenju bližine vsem ljudem, torej, v želji, da bi Cerkev postala dom za vse, kjer bi se nihče ne počutil nezaželenega. V tem smislu je treba brati nenehno iskanje dialoga ne samo s tistimi, ki so odrinjeni na rob družbe zaradi revščine, opravka s pravico, položaja priseljenca idr., ampak tudi s tistimi, ki so morda gmotno preskrbljeni, a čutijo odrinjenost zaradi osebnih izbir in nagnjenj. Vsem tem je pokojni papež želel posredovati sporočilo, da jih Cerkev ne zavrača in da jim odpira vrata, saj je v njej mnogo bivališč. Da je posebno bolečino čutil do vprašanja migracij, je dovolj že podatek, da si je za cilj svojega prvega potovanja izbral Lampeduso, otok, ki je postal simbol izkrcanj migrantov in številnih smrti med morskimi valovi.

Ne da bi njegovi predhodniki ne bili pozorni do vseh omenjenih aspektov, Frančišek pa je imel, morda prav zaradi tega, da je prihajal z juga sveta, dovolj poguma in neposrednosti, da jih je postavil v ospredje. Glede cerkvenega učiteljstva pa je kljub kritikam o domnevnih doktrinarnih odklonih težko predstaviti pokojnega papeža kot revolucionarja, ki je krščanski nauk glede določenih vidikov obrnil na glavo.

Tudi aspekt, ki je bil včeraj deležen aplavza, in sicer vztrajno prizadevanje za mir, ni velika novost pri papežih. Že med prvo svetovno vojno je takratni papež Benedikt XV. pozval h koncu »nepotrebnega klanja«, kot ga je imenoval. Podpisani se spomni nejevolje bolj desno usmerjenih proameriških krogov, ko je Janez Pavel II. kritiziral npr. ameriške napade na Irak in Afganistan ter označil vojno kot »pustolovščino brez povratka«. Frančišek pa je pred enajstimi leti v Redipulji vpričo generalov vojno označil kot norost, vzrok katere je v prvi vrsti ravnodušnost do sočloveka. Pomenljive so tudi besede o poteku tretje svetovne vojne po koščkih. Verjetno ga je v to v zadnjih letih še bolj prepričalo dogajanje v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, čeprav bi mu tokrat lahko očitali popuščanje ruski propagandi, ko je govoril o »lajanju Nata na ruskih mejah«, mlade ruske katoličane pa pozval, naj bodo ponosni na svojo zgodovino, pri čemer ni omenil kakega ruskega duhovnega velikana, ampak dva carja – Petra I. in Katarino II., ki sta za sosednje narode simbola ruskega imperializma. Srečanje z ruskim patriarhom Kirilom leta 2016 na Kubi pa je sodilo v sklop prizadevanj za edinost kristjanov in tega, da mora Evropa od Atlantika do Urala dihati z obema polovicama pljuč, kar je pred desetletji že poudaril Janez Pavel II.

Frančišek pušča za seboj tudi močno spremenjeno Cerkev: lep del kardinalov z volilno pravico je namreč imenoval sam, kar daje misliti, da se bo skrb za vse glavne točke njegovega pontifikata nadaljevala. In to ne glede, ali bo novi papež prihajal s stare celine ali pa spet s »konca sveta«. Nekaj pa pušča tudi našim krajem: potrditev sporočila, naj bodo kraji dialoga in srečevanja. Tudi tu med Frančiškom in predhodniki ni velike razlike.