Romska kriminaliteta in pregon: Pravna država je povsem pogorela

Romska problematika v Sloveniji že dolgo ni več vprašanje “strpnosti”, temveč vprašanje učinkovitosti pravne države. V zadnjih letih se ponavlja isti vzorec: policisti tvegajo, tožilstvo zavrača ovadbe, sodišča iščejo izgovore, medtem pa nasilje in kriminal naraščata. Najbolj nazorno to prikazuje primer nekdanjega policista Črta Jereba Skrta, ki sta ga namesto podpore države doletela posmehovanje in pravosodna hladnost. Za komentar, kolikšno odgovornost pri eskalaciji romske problematike nosijo organi pregona in sodišča, smo vprašali sodnika Jana Zobca.

Nekdanji policist Črt Jereb Skrt je delil svojo izkušnjo z neukrepanjem pravosodnega sistema po grožnji Roma. v času službovanja je namreč aretiral znanega kriminalca iz romske skupnosti, pri čemer se je policijska akcija spremenila v grožnje, ki so presegle službene okvirje. Osumljenec mu je ob prijetju zagrozil, da ga bo našel po seznamih, ki jih je objavil nekdanji minister Aleš Hojs, in da se mu bo maščeval “po načelu oko za oko”. Policist pravi, da je bil šokiran – grožnja je bila jasna, osebna in usmerjena tudi proti njegovi družini.

A namesto zaščite ga je doletel pravni absurd. Okrožno državno tožilstvo v Kopru je kazensko ovadbo zavrglo z razlago, da besede “oko za oko” “ne predstavljajo grožnje z napadom na življenje, telo ali prostost” in da gre le za “talionsko načelo”, ki naj bi pomenilo “kazen sorazmerno dejanju”. V obrazložitvi je tožilka celo zapisala, da je bil osumljeni “razburjen, ker mu ni uspelo ubežati policiji”, zato naj bi bilo njegovo vedenje razumljivo.

Foto: FB

Jereb Skrt pa je na družbenih omrežjih ob tem zapisal: “Ko je cigan grozil meni in moji družini, je tožilstvo ovadbo zavrglo, ker mi je ‘razlagal talionsko načelo’. To je norost. Toleranca in nedelo odgovornih, brezjajčnost in skrivanje po vogalih so razlog, da civili umirajo. Republika Slovenija je pustila na cedilu svoje državljane.”

Dodaja, da so ga nadrejeni po incidentu skoraj poklicali na zagovor – ne zato, ker bi kršil pravila, ampak ker je aretiral “napačno osebo”. “Tiste, ki smo hoteli kaj narediti, so bodisi konfinirali v Tacen bodisi odslovili,” piše Skrt.

Sodniška “ribolovna” logika

Podoben primer absurdnega ravnanja pravosodnega sistema se je zgodil julija letos, ko je bil kmet Anton Čemažar na svoji njivi brutalno pretepen. Na kraj napada je Rome pripeljal Boštjan Brajdič, a ga je sodišče oprostilo, češ da se z napadalci “ni dogovoril za napad” in da so se “v resnici vračali z ribolova”. Čeprav v vozilu ni bilo ribiških palic, sodišče temu ni posvečalo pozornosti – kljub temu, da se je napad zgodil sredi krompirjeve njive, kjer ribe očitno ne živijo.

Romi so brutalizirali kmeta – ali ni to dovolj za samoobrambo? Se ljudje ne smejo braniti, če policija “zataji”? A. Čemažarja (Foto: Luka Svetina)

Odvetnik oškodovanca Klemen Golob je v pritožbi opozoril: “Na njivi ni bilo rib, bil pa je oškodovanec. Voznik je moral zavirati namenoma, torej se je moral odločiti, da bo tam ustavil – to je bilo skupno, načrtovano ravnanje.” Čemažar, ki se po napadu še vedno sooča s trajno poškodbo očesa, pravi, da če bi bil to navaden državljan, bi bil že obsojen. Ko pa gre za Rome, pravijo, da so ‘šli lovit ribe’. To je norčevanje iz pravne države.

Sodnik Jan Zobec: “To je slaboumna argumentacija”

Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec se nad obema primeroma ne more načuditi: “To je nesmiselno. To je enostavno slaboumno, kar ne prenese resne obravnave,” je dejal o drugem primeru. “V zvezi pri pomoči pri kaznivemu dejanje mislim, da so znaki podani – odpeljal jih je z avtom, izgovor, da so bili na ribolovu, pa se je izkazal za neverodostojnega, kar pomeni, da so želeli nekaj prikriti – napad na žrtev. To me čudi.”

Foto: Polona Avanzo

Tudi o primeru z nekdanjim policistom je dejal, da je jasno, da grožnja Roma “zob za zob” pomenila maščevanje, “ne pa natančno in dobesedno talionsko načelo. Kaj si je tožilka mislila, da bo kriminalec šel študirat pravo in vse izpite in postal policist. To je slaboumna argumentacija.”

Talionsko načelo je pranačelo, staro, kot je človeška vrsta, je pojasnil Zobec. “Se je pa civiliziralo in ga pravo zavrača, ampak to ne pomeni, da v človeški naturi takšnega načela ni. To je načelo maščevanja, načelo določenih emocij, ki so za človeka značilne. Te emocije civilizirani ljudje ukrotimo, ampak niso vse skupine civilizirane, zato me takšna argumentacija ne prepriča.”

Problem neodgovoronosti organov pregona …

Gre za globok problem neodgovornosti organov pregona in sodišč, ki s svojo neučinkovitostjo spodbujajo eskalacijo romske problematike. Zobec pravi, da so organi pregona neučinkoviti, če Rome kaznujejo le z mandatnimi kaznimi, “za katere že vnaprej vedo, da ne bodo izvršene” in ki jih ne odvračajo od ponavljanja kaznivih dejanj. Takšna praksa ustvarja neenakost, saj drugi državljani plačujejo posledice, storilci pa ne.

“Organi pregona nosijo toliko kolikor je ta pregon neučinkovit. Neučinkovit pa je, če nasilnike kaznujejo in jim izrečejo le mandatne kazni, za katere že v naprej vedo, da ne bodo izterjane. In da teh storilcev ne bodo odvračale od nadaljnih dejanj,” je dejal Zobec in nadaljeval, da jih pravzaprav tudi ne. “Teh kazni ne plačajo, na njih se požvižgajo in v tem pogledu so zato drugi državljani v neenakem položaju. Druge te kazni prizadanejo, finančno in tudi sicer. Romov pa ne. Gre za dejansko neenakost in seveda za popolno neučinkovitost. Zato se takšna dejanja ponavljajo.”

… in sodišč

Sodišča po njegovem nosijo odgovornost za dolge postopke, ki ne preprečujejo ponavljanja kaznivih dejanj: “Sodišča bi to morala obravnavati prednostno, hitro in izrekati zaporne kazni, ker denarne in pogojne kazni romi doživljajo, kot da bi bili oproščeni.” Zobec poudarja, da bi morali storilce resocializirati ali prevzgojiti, še posebej glede na njihovo zgodnjo socializacijo in vpliv družinskega okolja: “Njihova asocialnost ima korenine že v zgodnjem otroštvu in niso deležni vzgoje v civilizirane ljudi in tu bi moralo ministrstvo za socialne zadeve pripraviti ustrezne ukrepe.”

Izpostavil je problem, da sodišča izrekajo kazni, ki Romov ne odvračajo od kaznivih dejanj.  “Za njih bi bili potrebni strožji, zelo strogi ukrepi,” je prepričan. “Morali bi izrekati zaporne kazni, ker so primerne njihovi socialni in psihični strukturi”. 

Tako primer Jereba Skrta in napad na kmeta Čemažarja kažeta isto bolečo resnico: država popušča tam, kjer bi morala biti najtrša. Policisti, ki delajo svoje delo, so osmešeni. Žrtve napadov ostajajo brez zaščite. Storilci pa iz sodišč odhajajo svobodni – z nasmehom in brez strahu.

Sara Kovač