.jpg)
2 hours ago
21
Rogaška Slatina danes velja za eno najbolj prepoznavnih zdraviliških mest v Sloveniji, toda njen sedanji videz ni nastal naenkrat. Zdravilišče se je skozi stoletja razvijalo okoli mineralnih vrelcev, z njim pa so rasli hoteli, sprehajališča, parki in družabno življenje, ki je v kraj privabljalo goste iz velikega dela Evrope. Najstarejši zapisi o Rogaški Slatini segajo že v 12. stoletje, pomemben del njenega razvoja pa se je začel z izkoriščanjem zdravilne mineralne vode.
Danes obiskovalec v središču mesta vidi urejen park in niz monumentalnih stavb. Prav ta prostor pa pripoveduje zgodbo o več različnih obdobjih, v katerih se je Rogaška Slatina iz skromnega podeželskega naselja postopoma spremenila v eno pomembnejših evropskih zdravilišč.
Zdraviliški park v Rogaški SlatiniOd prve gostilne ob vrelcu do urejenega zdraviliškega kraja
Prva razvojna faza je bila precej preprosta. Pred letom 1640 je ob glavnem vrelcu stala prva hiša oziroma gostilna, pozneje pa so začeli podeljevati tudi prve koncesije za izkoriščanje mineralne vode.
Pomembnejša prelomnica je sledila v začetku 19. stoletja, ko je razvoj zdravilišča dobil precej bolj načrtno podobo. Takrat so nastajali prvi večji zdraviliški objekti, kopališča in stanovanjske stavbe, v središču pa je imel posebno mesto vrelec Tempel, ki je še danes eden zaščitnih simbolov Rogaške Slatine.
V letih 1842 in 1843 so ob Templu postavili pokrito sprehajališče, znano kot Wandelbahn. Zdravilišče se je v naslednjih desetletjih razvijalo v značilni klasicistični zasnovi, pri kateri so stavbe tvorile jasno os skozi osrednji del kraja.
Med pomembne zgodovinske objekte sodijo Zdraviliški dom, hoteli Styria, Strossmayer in Pošta ter stavbi Stare direkcije in Stare Švicarije. Prav ta skupina stavb je oblikovala jedro, ki še danes določa zgodovinski značaj zdraviliškega središča.
Park ni bil le okras
Z razvojem zdravilišča se je spreminjala tudi njegova okolica. Prvotne kmetijske površine so začeli urejati v sprehajališča, drevorede in parkovne površine, namenjene predvsem gostom zdravilišča.
Najstarejše kartografske in grafične upodobitve iz začetka 19. stoletja že kažejo drevored, ki je vodil proti Stari direkciji. Pozneje se je mreža poti razširila na območje današnjega osrednjega parka, Ivanovega hriba, Janine in dela Tavčarjevega hriba.
Park je imel tudi praktičen namen. Gostje niso prihajali le na zdravljenje z mineralno vodo, ampak so velik del dneva preživljali na sprehodih, v senci dreves, na terasah in ob glasbenih paviljonih.
Rogaško vodo so poznali daleč zunaj današnje Slovenije
Rogaška Slatina je svoj ugled gradila predvsem na mineralnih vrelcih. Tempel je bil najstarejši in najizdatnejši, poleg njega pa so bili znani tudi Ferdinandov, Gothardov, Gozdni, Styria, Jožefov, Ivanov in Donatov vrelec.
Mineralno vodo so uporabljali za pitne kure in kopanje, pomemben del dejavnosti pa je postalo tudi stekleničenje. Vodo so pošiljali po Avstro Ogrski in celo na Orient, kjer naj bi bila poznana pod imenom Aqua di Cilli.
Podoba zdravilišča je bila v 19. stoletju izrazito svetovljanska. Flechsigov leksikon evropskih zdravilišč iz leta 1883 je Rogaško Slatino opisoval kot kraj z milo klimo, bujno vegetacijo in razmeroma udobno ponudbo. Takrat so v zdravilišču že omenjali več stavb, restavraciji, kavarno in pokrito sprehajališče.
Sem so prihajali tudi Napoleonov brat in Franz Liszt
Ugled kraja je privabljal precej imenitne goste. Leta 1811 je Rogaško Slatino obiskal avstrijski nadvojvoda Johann, med obiskovalci pa je bil tudi Louis Bonaparte, Napoleonov brat.
Med najbolj zanimivimi dogodki je koncert Franza Liszta, ki je leta 1846 nastopil v novi zdraviliški dvorani. Gostje so prihajali ne le iz avstro ogrskih dežel, temveč tudi iz drugih delov Evrope, severne Afrike, Turčije in Perzije.
Tak obisk je vplival tudi na podobo kraja. Hoteli in zdraviliške stavbe so morali ustrezati pričakovanjem premožnih gostov, zato je arhitektura postajala vse bolj monumentalna, park pa vse bolj urejen.
Rogaška SlatinaDanašnji park še vedno nosi podobo 19. stoletja
Velika sprememba v parku je sledila v sedemdesetih letih 19. stoletja. Takrat so začeli oblikovati bolj simetrične zelenice in zahtevnejše cvetlične vzorce.
Pomemben element je postal krožni bazen z vodometom, postavljen v letih 1876 in 1877, okoli katerega se je razvila simetrična ureditev zelenih površin.
Park je bil skupaj s pokritimi sprehajališči, trgovinami, glasbenim paviljonom, kavarnami in gledališčem osrednji prostor zdraviliškega življenja. Rastline za njegovo ureditev so gojili celo v lastni vrtnariji, njen zgodovinski steklenjak pa se je ohranil.
Pomemben del celote so predstavljali tudi okoliški gozdovi. Janina, Tavčarjev in drugi bližnji hribi so ponujali senčne poti, razgledne točke in odmaknjena počivališča, kjer so se gostje lahko umaknili od živahnega dogajanja v središču.
Nekaj zgodovinskih elementov je pozneje izginilo. Pokrito sprehajališče, eden izrazitejših primerov klasicistične arhitekture, so odstranili leta 1982, po drugi svetovni vojni pa so v staro zdraviliško tkivo posegli tudi nekateri novejši objekti.
Središče v Rogaški SlatiniKljub spremembam je prav osrednji zdraviliški park še vedno prostor, kjer je mogoče najbolje razumeti razvoj Rogaške Slatine. Ni zgolj zelenica med hoteli, temveč ohranjen del zdraviliške zgodovine, ki se je oblikovala skupaj z vrelci, arhitekturo in obiskovalci iz različnih delov Evrope.
Prav zaradi tega je sprehod skozi središče Rogaške Slatine nekoliko drugačen, če poznamo njeno preteklost. Za fasadami in cvetličnimi gredami se skriva več kot dve stoletji načrtnega razvoja zdravilišča, njegova zgodba pa sega še precej dlje.
Objava Rogaška Slatina ni znana le po Donatu: zdraviliški park ima zgodbo, dolgo več stoletij se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)