Robert Roklicer: Nebo nek’ je i dalje samo nebo

piše: Milan Novak

»Trenutek zloma bogov«

Nekako kolebam s pisanjem. Ne zato, ker avtor tega ne more več prebrati, zategadelj bi mi moralo biti lažje. Ne, nekaj meglenega visi čez misli, ki sestavljajo refleksijo na prebrane Robertove besede. Resnici na ljubo, z njim je najtežje prav začeti. Ker ne najdem oprimka, kje bi se lotil prebliskov, s katerimi avtor začne vsako svojo pesem. In paradoksalno, on presneto dobro ve, katera je prva misel prvega verza. Natančno nam pojasni, v katero obdobje zgodovine nas popelje, čigav lik in glas bo uporabil, s kom bo komuniciral.

Meni pa ne gre. Najbrž se s težavo, morda s spoštovanjem, poglabljam v besedila, ker se pesmi v zbirki »Nebo nek’ je i dalje samo nebo« zvečine naslanjajo na minljivost, ali se končujejo v dialogu s smrtjo. S poudarkom na dejstvu, da ga je votlogleda žena avgusta 2018, dobrih sedem let po izidu te zbirke, resnično že dohitela.

Ali zato, ker so pesmi toliko neposredne, da razprave in razpredanja o njih postanejo nepotrebna in nesmiselna. Morebiti pa zato, ker so mnogi zaključki pesmi tako odpičeni, kot je lahko bil odpičen le Robert Roklicer. In temu je težko še kaj dodati.

Nemara pa zato, ker večina pesmi, dasiravno se temu odkrito želi izogniti, poprime vsaj kakšen utrinek iz avtorjeve neizbrisljive vojne preteklosti. Slavonec, ki bi mu skrbi okrog novoletne jelke za Božič bile popolnoma dovolj, v pesmi NE BIH GOVORIO O TOME izrazi malone prošnjo:

»… meni dajte ono nebo i onu zemlju

da ih spojim u jedno i zaspem

zaboravim sanjati zaboravim zauvijek.««

Robert Roklicer: Nebo nek’ je i dalje samo nebo
Udruga Jutro poezije; Zagreb, 2011; naslovnica, foto Milan Novak

Očitno pa si domače zemlje ni uspel nikoli dokončno očistiti s spomina. Ali bolje, kot to avtor sam zapiše, »zbrisati z obraza« (maknuti s lica). In v pesmi OŽILJCI skrušeno prizna, da ima bomba v njegovem žepu povsem določen namen.

Robert Roklicer zbirko pesmi »Nebo nek’ je i dalje samo nebo« zasnuje kot nekakšen kalejdoskop svojih pogledov na življenje. Dotakne se bednosti gastarbajterske usode neke matere v Stuttgartu in ta zazveni kot hvalnica vsem, ki so svojim otrokom želeli najbolje, tudi za ceno svojega trpljenja. V svoj ekspresiven odnos do zgodovinskih in aktualnih dogodkov vnaša cinizem in prezir. Kar postane avtorjev prepoznaven slog.

Najbolj pa presune zadnji Robertov zamah na koncu knjige. Bralca postavi v prihodnost, sam pa, ozirajoč se v svojo zbegano dušo, zapisuje ječanje sanj, kot besede resničnosti.

In odhaja. Že takrat.

»… licemjerski – roklicerski

čekamo red

za neki

novi nered.«