Retrospektiva ‘dance makerja’ Mateja Kejžarja v štirih plesnih večerih!

2 hours ago 34

Retrospektiva avtorskih del koreografa in plesalca Mateja Kejžarja z naslovom Preživljati čas plesaje / Spending time dancing.

Prvi oktobrski teden je odre Cankarjevega doma Ljubljana okupiral koreograf in plesalec Matej Kejžar, s svojim avtorskim opusom v času štirih zaporednih večerov od 1.do 4.oktobra. Tako se je Cankarjev dom v Ljubljani velikopotezno odprl sodobnemu plesalcu in koreografu Mateju Kejžarju, ki ustvarja ter deluje na relaciji Ljubljana – Bruselj, in to z retrospektivo avtorskih del: Preživljati čas plesaje, oziroma treh plesnih projektov: Movements 9, Gibanje Afrodite, House Bolero, ob premieri njegovega plesnega dokumentarca: Zapor, teater, cerkev.

Matej Kejžar je uveljavljeni plesni pedagog, ki je svoje plesno znanje prenašal mlademu rodu slovenskih plesalcev, kot priznani pedagog tudi aktivno deloval tako v Evropi, kot po svetu. Je avtor številnih plesnih predstav , ki jim sledimo doma, in izven naših meja. Za svoj opus je prejel številna priznanja, med drugim nagrado Hrvatskog glumišta, kot tudi nagrado Ksenije Hribar leta 2023 za svoj umetniški opus. Zaključil je študij na Amsterdams Hooger School for Kunst, podiplomski program The X. Group, pa na P.A.R.T.S.u v Bruslju. V Bruselj se je preselil, ko je postal član plesnega kolektiva Rosas koreografinje Anne Teresa De Keersmaeker. Z letom 2011 se je odločil za svojo umetniško pot, ko ustvarja in deluje med Brusljem in Ljubljano, je tudi pobudnik in umetniški direktor festivala radikalnih teles Spider, ki se je prvič predstavil leta 2009 v Atenah, od leta 2010 pa poteka v Ljubljani. Matej Kejžar pravi, da je spodbudo za svoj avtorski opus dobil v angleškem izvirniku: Spending time dancing/ Preživljati čas plesaje, kar za njega ne pomeni, da vselej plešeš ali ustvarjaš pod pritiskom, ampak, da svoj čas s plesom lahko tudi živiš, in ga morda doživljaš ‘brez pritiskov in brez obveznosti’. Je tudi čas, ko se aktiviraš z vsemi pritiski, kjer je vključen še tisti vmesni čas razmisleka, ali iskanja.

V svojem plesnem filmskem dokumentarcu: Zapor, teater, cerkev, je jasno osvetlil, kaj vse lahko pomeni preživljati čas plesaje: ko se išče plesni prostor za ustvarjalni proces, in je iskanje prostora tisti vmesni čas, z vsemi prigodami, kjer se odpirajo še vprašanja o položaju umetnosti; ko že sam prostor količi razmerje med kapitalom ter možnostjo umetniškega ustvarjanja. Njegov 95 minutni filmski prvenec je nastal, ko je iskal primeren prostor, studio zgolj za raziskave giba in plesa samega, Zgodilo se je , da je prispela ponudba za velika prostranstva zgodovinskega poslopja, nekdanjih zloglasnih zaporov sredi Bruslja, tudi v neposredni bližini njegovega stanovanjskega najema. Ko se je odločil za najem prazne dvorane, so bili dovoljeni obhodi po označenih poteh, in je bil dostop do prostora nekdanje cerkve ter gledališča prepovedan. Dodeljena mu je bila velika hala, visokih stropov, na vrhu zamrežena z zaprašeno stekleno steno, ojačano okensko vgradnjo. Takrat se je odločil, da vsak svoj korak snema in tako je nastal dokumentarec, ko je dogajanja neposredno snemal z malo kamero svojega mobitela, ga tudi sam obdelal ter montiral in režiral. Premiera filmske projekcije je stekla 1. oktobra v Kosovelovi dvorani, tej pa je sledil še pogovor med Matejem Kejžarjem in slovensko umetnico Jasmino Cibic, ki deluje v Londonu; ko so posamezni dogodki in kadri dobili še natančnejše avtorske razlage.

Filmski kadri so pristno ter neposredno dokumentirali surovo realnost zapuščenih prostorov, brez kakršnekoli svetlobne olepšave, ob tem še bili slišni odmevi avtorjevih donečih korakov, ali zlovešči rezki ropot ob odpiranju ter zapiranju težkih vhodnih vrat, ko se dalo slutiti zgoščeno temačnost ter srhljivi hlad, ki se je ovijal po prostorski praznini. Med filmskimi posnetki so se vrstila tudi sms sporočila med najemnikom in odgovornim za najem. Vsa sms pošta oz. medsebojna komunikacija so bila dana na ogled in branje v času filmskega ogleda; vse do tiste točke, ko je Kejžar moral zapustiti stavbo, verjetno zavoljo svoje radovednosti ter neupoštevanju navodil. Matej je v svojem pogovoru dejal, da je prostor cerkve odseval posebno energijo, ki ga je privlačila in se ji ni mogel odreči, tam je v svoji beli preobleki ustvaril nekaj plesnih sekvenc. V stavbi je odkril vrata z napisi stanovalcev, verjetno čuvajev, ko se vsako toliko nekdo našel, ki je verjetno opazoval, kaj se dogaja po prostorih. Pot do stranišča je bila nekem čudno podaljšanja v neznano, zato se napotil do svojega stanovanja. Kejžarjevi obhodi, oziroma posnetki v stavbi so tekli vseskozi v beli trenirki, ko je v pogovoru pojasnil, da je nesnaga tal bila neznosna, tudi polna golobjih iztrebkov in je tako z belino zavaroval svoje oblačilo. Ob vsem kar je preživljal v temačni hali, se je včasih spraševal, ali je sploh še bil v svojem telesu…? Na posnetku nekih trenutkov v veliki hali, se Mateju in njegovi belini sledi v prepletu z malo in veliko senco, kar da slutiti na neka druga ravnotežja, ki jih je takrat doživljal. Mene osebno je pretresel prepovedani posnetek, ali vpogled kamere v zakotno sobno odprtino, kjer so se po veliki omari gnetli postrojeni, porjaveli fascikli. Poleg teh zloženk, so kupi fasciklov ležali po tleh, ali bili nametani za vrati. Detajl me opomnil na tista naša 90-ta, ko so tovarne in podjetja zajeli stečaji, na koncu pa so bili vsi birokratski ali strokovni dokumenti-fascikli dani v hrambo! In je za njimi ostalo le potrdilo o primopredaji določenemu hranitelju, firmi… Verjetno so tudi nekako tako končali v kakem zakotju skrite sobe. Prvi filmski kader je zaobjel prazno dvorano, v njej pa beli viseči ter zamreženi rekvizit, Matejev udobni prostorski sedež, kjer se lahko guga, ali preživlja svoj čas (ne)plesaje, vendar v miru in razmisleku; ko prostor z višav lahko daje še neke druge uvide. Tako je bela viseča mreža postala kar maskota njegovega avtorskega opusa: Preživljati čas plesaje v produkciji Zavoda Pekinpah.

Drugega oktobra je na odru Linhartove dvorane CD sledil 1016 min, plesni projekt Mateja Kejžarja: Movements 9, ki je bil premierno predstavljen v Španskih borcih 21. 2.2021, tudi je kasneje večkrat zaživel na ljubljanskih odrih. Na sceni se najprej uzre Mateja Kejžarja, kako se v svoji viseči beli mreži aktivno pripravlja na prosti sestop, obkrožen s polnim sediščem gledalcev. V roki je držal podolgovati beli ter piskajoči elektronski proizvajalec zvoka, ki s svojo anteno lahko določa razdaljo do človeškega telesa, medtem ko je na podiju bila vidna pručka; tako pručko, kot belo visečo mrežo je Kejžar prvič uporabil ravno v tej predstavi. Na zidnem ozadju odra se je sledilo še komaj vidni papirnati glavi samoroga,zračni strukturi možnih novih iniciacij. Predstava Movements 9 je nastala ob takratnem novem albumu britanskega elektronskega producenta Floating Points: Premises, obenem tudi najbolj priljubljeni Kejžarjev album: 9 skladb, 9 stavkov in 9 gibov.

Upočasnjeno spuščanje plesalca iz njegovega omrežnega počivališča steče v lahkotnem gibanju ob zvočnih glasbenih prelivih, med zvoki je sledil še glasovni posnetek Kejžarja, ko pripoveduje o neljubem dogodku, ki mu je botrovala vodja plesne skupine. Plesalec Matej je bil odet v črno srajco in kratke črne, telovadne ali pač kopalne, ki poudarjajo visoke noge ter pravilno zgradbo plesalca, kar Matej Kejžar tudi je. V skoraj dve urni plesni predstavi se sledi neverbalnem kontaktu plesalca kako se gibko zliva v sozvočju glasbenih prelivov z materialno strukturo rekvizita, ko drsi ob ravneh ter kotih male pručke, medtem ko njegov pripovedni posnetek še dodatno polni prazen plesni oder. Plesna predstava Movements 9 praktično okupira vsa človeška čula, verjetno zato, tudi te dve uri nista dolgovezno razpotegnjeni, ko ni ne koncepta, niti koreografskega okvirja, ampak se sledi času, ki ga sodobni plesalec v svoji vnemi ter plesni predanosti preživlja plesaje…in mu verjameš.

Tretji po vrsti je sledil Kejžarjev plesni projekt Gibanje Afrodite ( 80´) in to 3.10. na odru Linhartove dvorane CD, ko smer plesa določa Matej Kejžar in so soustvarjalci: Lana Hosni (Hrvaška), Mark Lorimer ( Velika Britanija/ Francija), Matej Kejžar, Mikael Marklund (Švedska), Luka Švajda (Hrvaška/Belgija); zvok: Florence Bujard; producent: Žiga Predan; produkcija Pekinpah; premiera Španski borci. 9.4.2024.

Ob prebiranju naslova Gibanje Afrodite, je bila moja prva asociacija: estetika, milina prefinjenih ženskih plesnih oblik, kar se tekom predstave izkaže za napačno, pač zmotno poimenovanje. Kejžarja je pritegnil mit o rojstvu božanstva, Afroditino mitološko rojstvo, sicer o njenem rojstvu obstajajo različice zgodb; v Homerjevi Iliadi se Afrodita predstavi kot hči Zevsa in Dione, po Heziodovi (cca 700 let pr.n.š.) Teogoniji, je Afrodita rojena iz morske pene (aphros), ko je Kronos po kastraciji zalučal Uranove genitalije v morje. Torej se je Afrodita, boginja lepote, ljubezni in spolnosti, rodila iz bolečine in morske pene, iz morskega penečega vrtinca, ki nastopi ob pljusku odvrženih genitalij. Praktično se vsakršno gibanje da oblikovati s plesom, kar je Kejžarja in omenjene soustvarjalce spodbudilo za skupno gradnjo novih gibkih spodbud: kot je brbotanje morja ki vzvalovi, se preliva iz vala v val, ko valovi pljuskajo ter nizajo medsebojne ritmične vzorce. Uprizoritvena scena (scenografija in luč: Petra Veber in Matej Kejžar) je skoraj enaka predhodni, Kejžarjevi solo predstavi. V beli mreži se tokrat znajde drugi plesalec, nato se mu pridruži še plesalka, medtem ko plesalec Matej sloni na pručki, in je na zidnem ozadju viden oris silhuete neznanega lika.

V prostor plesalci posamično vstopajo, se združujejo, skušajo najti svojo novo usmeritev, novi prostor delovanja, in razpršijo po izbranih smereh, kot tudi znova združijo. Gibanje Afrodite je skupinski projekt, čeprav ga vsak posameznik tudi individualno oblikuje, in predstavlja s svojim kostumskim oblačilom (kostumi: Tina Pavlin, M.Kajžar). Hrvaški plesalec Luka se je korakoma napotil do vizije na zidu, kot se zdi, je v svojem velikopoteznem gibanju oblikoval ritualni plesni vzorec zahvale, tudi vrtinčil ter premikal zračne gmote, ki so ga obdajale, in rahljale napetosti, končni dosežek pa je mirni lahkotni odhod. Gibanje Afrodite, morja in pene, kot pravijo je zgodba o določenosti in nedoločenosti, ko na koncu koncev vendarle pripelje do novih vpogledov v strukture gibanja, ki se očitno poustvarjajo v višavah pogledov, in danem tihožitju preživljanja časa plesaje.

Avtorski opus Mateja Kejžarja: Preživljati čas plesaje, se je zaključil s 60 minutno plesno predstavo House Bolero, v nedeljo 4.10. na odru Linhartove dvorane, ko smo lahko ogledu sledili tako z odra, kot iz prvih vrst v dvorani. House Bolero je plesna predstava, ki sledi skoraj 4x repeticiji glasbenega posnetka Ravelovega Bolera, premierno je bila uprizorjena 2017 v Bruslju na pobudo Veleposlaništva Republike Slovenije v Bruslju in Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, tudi v počastitev Evropske prestolnice Kulture GO!2025, ko sta Nova Gorica in Gorica bili skupni nosilki naziva Evropska prestolnica kulture. Avtor predstave je Matej Kejžar, nastala je še v sodelovanju z umetniškim kolektivom Pekinpah in SNG Opera in Balet Ljubljana, ter s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo ter Evropske prestolnice kulture GO!2025. Projekt House Bolero se predstavil kot evropski projekt širokega ustvarjalnega in brezmejnega povezovanja med umetniki, institucijami in skupnostjo. To je tudi predstava, za katero je Matej Kejžarje v zagrebški ediciji prejel prestižno nagrado Hrvatskog glumištva, za najboljšo predstavo v celoti v kategoriji plesa.

Tokrat so v predstavi House Bolero sodelovali plesalci ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, kot tudi sodobni plesalci med 21 in 69 letom, ko se je Kejžar spraševal, kako pisati zgodbo o plesu skupaj s plesalci, ki plešejo 20 let in dlje od njega. In se je zgodba o plesu House Bolero očitno uspešno snovala ter razvijala, kot se dalo videti tega oktobrskega večera, saj jim je uspelo zasnovati vznemirljivo predstavo plesne dinamike, moči in strasti, kjer so plesne silnice iskrivo švigale po odru, se širile po talni ravnini, tudi prisotne obiskovalce navdušile ob izvedbi plesalcev: Mateja Železnik, Polett Kasza, Gregor Luštek, Christian Guerematchi, Goran Tatar, Urša Vidmar, Georgeta Capraroiu; v siju luči in sceni/ Petra Veber; producent Žiga Predan; produkcija Pekinpah & SNG Opera in balet Ljubljana.

Read Entire Article