Reportaža: Altroke Istra na Markovcu

Čeprav je bil četrtek in je večino ljudi naslednji dan čakal delovni dan, je bil Markovec nabito poln ljudi, psov in dobre volje. Kulinarično-glasbeni festival Altroke Istra je še enkrat dokazal, da se v Istri ob hrani in glasbi vedno najde družba.

Del dogajanja se je odvijal na parkirišču ob igrišču Osnovne šole Antona Ukmarja, kjer so bile mize postavljene v bližini avtomobilov, zato ambient ni bil najprivlačnejši. Lepši kotiček pa se je našel pod borovci, kjer so večeru ton dajale viseče lučke in živahen klepet obiskovalcev. Na družbenih omrežjih pa so se medtem pojavile tudi objave stanovalcev okoliša, ki so jamrali, da so bila zaradi festivala vsa parkirišča v okolici zasedena, zato sami niso imeli kam parkirati.

Pri nekaterih stojnicah je bilo treba potrpežljivo čakati, a gneča je le dodajala občutek dogajanja. Najdaljša vrsta se je vila pri pivu, kjer so kozarci leteli iz rok v roke in na stojnici Altrokè, ki je ponujala domače torteline po receptu none Lidije, Altroke burger, piadino s porchetto in školjke na buzaro. Če si imel svoj kozarec, so ti pijačo natočili kar vanj, kar je izpadlo kot prijeten poklon trajnosti. Za ljubitelje vina pa je bilo treba kupiti steklen kozarec na info točki, kar marsikomu ni bilo najbolj po volji, a je obiskovalcem vsaj ostal v lasti kot spominek.

Kulinarična ponudba je bila bogata in raznolika, predstavilo se je več kot dvajset ponudnikov hrane in pijače: od burgerjev za deset evrov do pljukancev s škampi in domačo šalšo za dvanajst. Med bolj izstopajočimi so bili bao buni z azijskim pridihom ter panini s pršutom in tartufi. Nekateri ponudniki so predstavljali še domače izdelke. Ljubitelji pic so za napolitanske različice odšteli okoli petnajst evrov, medtem ko so bile fritule cenovno prijaznejše – pet evrov za navadne, kakšen evro več za tiste, polite s čokolado ali pistacijo. Po prizorišču so se širile mamljive vonjave, vmes pa je veter nepričakovano prinesel tudi vonj kislega zelja – skoraj kot šaljiva kulisa ob sicer bogati gastronomski ponudbi. Resda so nekatere manj znane stojnice ostale nekoliko spregledane, a večina obiskovalcev je hitro našla svojo pot – k prijateljem, znancem, k hrani in pijači ali pa k plesu ob odru.

Glasbeni del je bil pričakovano živahen. Zmelkoow so na oder, ki je bil postavljen tam, kjer običajno na prvi maj gori kres, prinesli svojo značilno mešanico humorja in rocka. Obiskovalci so z njimi prepevali od prvega do zadnjega refrena, še posebej ob zaključni pesmi Sentiš, ko je polovico besedila samozavestno prevzela publika. Občasno je kitarski solo presegel mejo udobnega posluha in reflektorji so preveč žareli v oči, a to ni zmotilo veselja. Vzdušje je spominjalo na malo bolj umirjeno in kultivirano istrsko šagro.

Festival je bil pisan in raznolik – od mladih, ki so prišli predvsem zaradi koncerta, do družin in srednje generacije, ki je uživala ob stojnicah. Ob vsem vrvežu se je zdelo, kot da se poletje še noče končati – ob kozarcu vina, grižljaju fritule in znanih refrenih se je v Kopru še enkrat začutilo tisto pravo istrsko druženje, kjer se pomešajo okusi, glasovi in nasmehi.

Ana Zupan