Recenzija: Elvis Jackson – We Play For You (EJ REC, 2025)

1 day ago 8
ARTICLE AD

Najbolj znana domača punk rock zasedba je po desetih letih postregla z novo izdajo, ki se je napovedovala od lanskega leta, ko so jo razkrili z videom za singel Pouring Rain. Skupina ima za sabo že krepko čez tisoč koncertov doma in v tujini in je izdala plošče celo na Japonskem, večkrat pa je bila s strani novinarjev proglašena za najboljši živi rock bend v Sloveniji. Vsak, ki je bil kdajkoli na njihovem koncertu, se je lahko neglede na to, ali je bil njihov podpornik ali ne, vrnil domov z občutkom, da je bend na odru dal vse od sebe. Seveda ste se domov morda pritepli tudi s kakšno modrico, saj obiskovalci običajno ob pozitivni energiji Elvis Jackson norijo, skačejo in se zaletavajo drug v drugega, sploh ko kolektiv udari star hit Hawaiian Club ali kaj podobnega. Skupina je bila v desetih letih studijskega zatišja sicer še vedno aktivna na področju nastopov. Snemanja se žal dolgo niso lotili zaradi družinskih obveznosti, načrte pa jim je prekrižala tudi korona, ko so bili primorani odpovedati dolgo pričakovano evropsko turnejo z znano ameriško ska punk skupino Less Than Jake. 

V zasedbi so še vedno aktivni karizmatični vokalist David Kovšca-Buda, maratonski bobnar Marko Soršak-Soki in prodorni basist Erik Makuc, sveži in pomlajeni del kolektiva pa je kitarist Marty Favento. S sedmo ploščo se še vedno držijo angleških besedil ter odvodov v ska, reagge in metal nažiganja. Skupina je tako glasbeno še vedno zvesta ritmom, ki smo jim bili priča v zlatih časih punk rocka na MTV, v stilu oblačenja pa skejterstva, bmx koles, kap s ščitkom ter pisanih karirastih srajc in hlač, ki segajo nekoliko čez kolena. 

Slednje pomeni, da se bodo nove plošče najbolj razveselili njihovi oboževalci, ki jih spremljajo že skoraj trideset let, odkar je bend pričel delovati v okolici Ajdovščine. Skladbe so ponovno enostavne, melodične in pretežno poskočne, vsake toliko pa jih zaostri kakšna kitarska solaža. Je pa novi album za odtenek manj hiter in bolj radijsko prijazen kot njihov prejšnji Radio Unfriendly dolgometražec. Po zgradbi so pesmi klasični kitica–refren songi s spodbudnimi besedili. Elvis Jackson namreč raje kot da bi svet reflektirali ali da bi bila njihova glasba odraz družbe, v kateri živimo, spodbujajo k spremembam ter k temu, da se nima smisla vdati v usodo. Če pa smo že podvrženi resignaciji, naj bo ta pospremljena s humorjem. 

Ker so si komadi po strukturi in zvočni sliki precej podobni, bi med enajstimi skladbami težko izbrali kakšno izstopajočo. Ampak denimo, da se album prične z eno hitrejših in udarnejših pesmi Not Buying This, najbolj humorističen je komad Pissing In The Wind, med lepšimi melodijami pa izstopa naslovna pesem We Play For You. Najbolj reaggae in posledično pozitivna skladba pa je zadnja. Čeprav se kljub oddajanju njihove pozitivne energije svet ne spreminja na bolje, Elvis Jackson album še vedno zaključijo spodbudno in pravijo: Life Should Be Fun.

Brigita Gračner

Read Entire Article