Recenzija: 26. Sajeta, 3.- 6. julij, Sotočje, Tolmin

Na idiličnem sotočju rek Soče in Tolminke se je ponovno odvil eden najdlje trajajočih in najbolj žanrsko raznolikih festivalov pri nas. Njegov drugi naziv je kreativni tabor, saj vedno privablja inovativne muzike ter pester spremljevalni program v obliki filmov in delavnic. Med slednjimi sta najbolj tradicionalni lesarska, ki že leta skrbi za premnoge krasne strukture na festivalu ter otroška glasbena, ki omogoča urjenje v jammanju in improvizaciji in nastop denimo temu podmladku Sajete. Na Sotočje se namreč vračajo že druge ali pa morda celo tretje generacije obiskovalcev.

Glavni organizacijski sili festivala Sajeta sta že vrsto let Janez Leban in Sanja Popov Leban, ki poleg razširjene ekipe in prostovoljcev skrbita za učinkovit potek večdnevnega dogodka. Letos se je zaradi vremenskih razmer sicer pripetilo nekaj več neugodnosti. V petek popoldne je ploha deloma porušila streho glavnega odra Tminka, a so bili vsi koncerti vseeno odigrani na manjšem podiju Piči Julka. Nedeljska katastrofična vremenska napoved je tako pregnala kar velik del šotorišča, večerni naliv pa je za nekaj časa prekinil program. Tako organizatorjem kot glasbenikom lahko kličemo: “Vsaka čast!” da so kljub omenjenih težavam, ki so lahko le pika na i pri organizaciji festivalov in na katere nimajo nikakršnega vpliva, uspeli vse izpeljati brez zagrenjenosti in črnogledosti. Seveda smo obiskovalci sočustvovali s festivalsko ekipo, a omenjeno ni pokvarilo splošnega vzdušja, saj smo vajeni, da na Sajeti pač pogosto dežuje. Idila včasih zahteva tudi svojo ceno za užitek.

Program 26. Sajete je bil ponovno izjemen. Nabor glasbenikov je zajemal mnogo domačih a tudi tujih izvajalcev, celo z daljnega vzhoda. S tem mislimo predvsem na japonski četverec Bo Ningen, ki so bil nekakšni “glavni zvezdniki” festivala. Gre pa še vedno za alternativno zasedbo, ki je precej prepoznavna v noise rock vodah. Igrala je še na večjih festivalih, kot so Roadburn, Fuji Rock, Glastonbury in Coachella, sodelovala z Damom Suzukijem in Savages ter bila navdih za modnega oblikovalca Alexandra McQueena. Neustavljiva hrupna sila s pridihom psihedelije ter interesantnimi ritmi in vokali je temeljito prerešetala ušesa publike ter pustila enega najzapomnljivejših vtisov s festivala. Druga psihedelična, a čisto drugačna mednarodna sila, pa je bil turški četverec BaBa ZuLa, ki deluje pod okriljem založbe Glitterbeat. Njihov nastop lahko zaradi repetitivnosti deluje nekoliko dolgovezno, a po drugi strani ravno zaradi tega popelje v trans. Njihova atraktivna mešanica elektronike ter tradicionalnih inštrumentov ter mešanje s plesom na odru ter gledališčnim pristopom je prebudila slehernega plesalca med obiskovalci.

Kar se tiče drugih mednarodnih izvajalcev, je Sajeta zelo povezana z organizacijami in muzičarji sosedskih držav in Balkana. Izjemen vtis je pustil trio Sulla Lingua, avstrijsko-italijanska naveza, ki se je izkazala z mogočni bobni v kombinaciji z globoko baritonsko kitaro in eklektično elektroniko. Na atmosferično plesno popotovanje nas je popeljal tudi srbski duo Planting Jupiter, katerega bistveni sestavini sta živi bobni in elektronika. Ples je bil lahko izrazen, pozibavajoč, tudi eksploziven, saj je duo sposoben tako ambientalnih potopitev kot tudi eklektičnih izbruhov, vmes pa se vrivajo še krajše spontane oziroma improvizirane dogodivščine. V popolnoma improvizirano zvočno terapijo pa nas je povabil odličen avstrijsko slovenski Cut Trio s saksofonistko Tanjo Feichtmair na čelu, s čimer vstopamo v izbor nekaterih domačih presežkov.

Med njimi sta bila izstopajoča dva dueta, ki se stikata na področju elektronike, a sta si diametralno nasprotna. Prvi je Hexenbrutal, katerega že ime pove, da gre za težkokategornika, ki se giblje v žanrih vse od noisa, industriala, metala do še marsičesa drugega, kar prinaša intenzivno in pretežno hrupno izkušnjo. Izrazit pa ni zgolj zvok temveč tudi vizualni nastop, ki zajema poglobljeno udrihanje po bobnih ter včasih gugajoče včasih poskočno vokaliziranje pevca. Za drugi dvojec pa imamo v mislih Funk Of Terror, ki je volumensko manj intenziven, zato pa bolj zvočno subtilen in detajlno orientiran. Njune atmosferične zvočne krajine imajo nekakšen pomiritven učinek vesoljne komtemplacije, ki na trenutke ponudi tudi kak presenetljiv warpovski pospešek.

Med kitarskimi linijami je pričakovano navdušil trio Čao Portorož, ki je skozi leta delovanja izpilil profi in na momente seksapilno zapeljiv nastop. Ustvarjanje komadov, ki se zasidrajo v ušesa, a niso osladni, razen če se v katerih delih to zasedbi nalašč zahoče, jim je pisano na kožo. Ustvarjanje zapeljivih hitičev pa posebno ustreza tudi dvojcu Liamere, ki v živo trenutno deluje kot šesterec. Kombinacija garage rocka, trip hopa, besedil o strtih srcih in hrepenenju, ki jih interpretira nežen in zasanjan glas, oddaja neverjetno iskreno energijo, ob kateri smo se lahko dobesedno stopili. Nekako podobno pa nas je omehčal Chris Eckman, ameriški kantavtor, nekdanji čan svetovno znane zasedbe The Walkabouts ter vodja založbe Glitterbeat, ki že dovolj dolgo živi v Sloveniji, da ga lahko štejemo med “domače”. Obdan s peterico izkušenih glasbenikov je pričaral skladbe v stilu otožnega minimalističnega rocka, ki je prijetno umirila utrujene duše zadnjega dne festivala.

Nastopilo je seveda še dvakrat več drugih izvajalcev in DJ-jev, ki jih nismo omenili. Če kdo poskrbi za ogromen odmerek živih nastopov za glasbofile in da vsak najde nekaj svojih najljubših biserov, je to Sajeta. Najbolj veseli pa smo, da letos naokoli niso krožile govorice, da zna biti to zadnja edicija festivala, kot nekaj zaporednih let do sedaj. Ali pa vsaj do nas niso prišle. Na Sajeto bomo hodili, dokler bo ta obstajala in jo priporočamo vsem, ki je še niso izkusili. Pa četudi bi vsak dan deževalo!

Brigita Gračner