Realnost ni nestrpnost

Kdor realnost meša z nestrpnostjo ni povsem zdrav, in kot tak ne bi smel nikoli opravljati kakšne javne funkcije, predavateljsko-vzgojnega poklica ali kakršnegakoli dela z ljudmi ter sploh z otroci ne. Kako lahko na videz kompleksne probleme rešimo preprosto.

Čas je, da spregovorimo o resnici, ne o etiketah. O zdravi kmečki pameti. Ne o norosti kulturnih veseloiger. V zadnjih letih se je v Sloveniji — in širše — oblikoval nevaren vzorec: kdor opozori na težave, je označen za nestrpnega. Kdor izpostavi ponavljajoče se vzorce nasilja, neukrepanja oblasti ali zlorabe sistemov, je hitro potisnjen v kot.

Kdaj je postalo nestrpno povedati resnico?

Kaj lahko, da takrat, ko se je pravi sovražni govor začel izdajati za borca proti sovražnemu govoru.

Sistem, ki ne ukrepa, postane sokriv

Ko se kriminalna dejanja ponavljajo, ko se skupnosti počutijo ogrožene, ko se opozorila ignorirajo — sistem izgubi zaupanje. In če se ob tem še zagovarja storilce ali relativizira njihova dejanja, je to ne le napaka, ampak sokrivda.

Etničnost ni sovraštvo — je podatek

Ena največjih tabu tem je vprašanje, ali naj mediji in institucije navedejo etnično ali rasno pripadnost storilcev. Mnogi se temu upirajo, češ da to vodi v razprtije. A resnica je drugačna:

• etničnost kot podatek ne pomeni obsojanja — pomeni analizo,
• statistika potrebuje demografske podatke, da lahko sistem ciljano ukrepa,
• skupnosti same lahko prevzamejo odgovornost, če vedo, da se težave pojavljajo znotraj njihovih vrst.

To ni poziv k stigmatizaciji. To je poziv k odgovornosti. K temu, da ločimo zrnje od plevela — da ne trpimo vsi zaradi peščice, ki zlorablja sistem.