Razstave o trajnosti ≠ trajnostne razstave

2 days ago 24

ARTICLE AD

V zadnjem času se pogosto pojavljajo razstave v javnem prostoru, ki naslavljajo vprašanja, povezana z globalnim segrevanjem in pretiranim izkoriščanjem virov, namen česar je ozaveščati javnost in spodbujati ekološko ozaveščene sodobne prakse. Veliko bolj spregledan pa je ekološki vidik same organizacije in postavitve razstav, ki zadnjih nekaj let upravičeno postaja tarča vse ostrejših kritik. Kulturne ustanove za izvedbo razstav postavljajo razstavne konstrukcije in druge prostorske intervencije (praviloma za vsakokratno razstavo novo razstavno konstrukcijo), pri čemer porabijo veliko surovin, materialov in polizdelkov, ki po zaključku razstave v najboljšem primeru izginejo v globočine vlažnih skladišč, kjer v čakanju na morebitno drugo življenje počasi propadajo, v najslabšem pa kar takoj postanejo deponijski odpadek.

Zato bi svojo hipno reakcijo na razstavo Materiali, Elementi, Prototipi lahko povzela z eno smo besedo: končno. Končno smo dobili meta-razstavo o možnih trajnostnih načinih razstavljanja, ki sežejo dlje od pogosto moralizirajočega podtona »curatorialov« in »press-releasov«, saj ponujajo načine, kako lahko trajnostni prehod v kulturi postane konkretno uresničljiv cilj – iz besed v dejanja. Razstava deluje kot platforma rabljenih razstavnih materialov in elementov iz skladišča Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ki z več študijskimi primeri skozi načrte, skice in prototipe izgrajuje materialne testamente smernic in načel trajnostnega oblikovanja sodobnih razstav, ki bodo kasneje del priročnika. Nastala je v sklopu projekta z naslovom Platforma rabljenih materialov: Ponovna uporaba razstavnih in drugih začasnih konstrukcij v kulturi. Gre za razpis Zeleni prehod v kulturi Ministrstva za kulturo v sodelovanju z Ministrstvom za okolje, prostor in energijo, k projektu pa so bili povabljeni tudi sodelavci Društvo Pekinpah in Fakulteta za arhitekturo UL – seminar Perović/Vidic.

Razstava, ki si jo je mogoče ogledati še do 30. 11. 2025 v MAO, je sestavljena iz dveh dopolnjujočih se delov: predstavitve karakterističnih rabljenih materialov iz skladišča muzeja in iz njih izdelanih primerov trajnostnih razstavnih konstrukcij. Javnosti je tako prvič na ogled urejen inventar materialov in elementov iz muzejskega skladišča. Študetje Fakultete za arhitekturo so v sklopu delavnice v presenetljivo kratkem času iz rabljenih razstavnih materialov razvili odlične prototipe novih razstavnih konstrukcij. V sklopu delavnice so preverjali različne principe oblikovanja začasnih razstavnih konstrukcij – od modularnosti in uporabe standardiziranih elementov, do enostavnih in reverzibilnih načinov spajanja in pritrjevanja. Rezultat je 6 različnih metodologij in sistemov ponovne rabe elementov razstavnih konstrukcij, ki po uporabi uporabi postanejo gradniki za prihodnje prostorske rešitve. Metodologije so presenetljivo raznolike, kar govori o dejstvu, da je vsak, še tako navaden ali navidez nezanimiv material z nekaj kreativnosti lahko kvalitetno ponovno uporabljen. Če ponazorim z dvema primeroma; ena skupina študentov je razvila sistem spajanja različnih plošč z lesenim elemntom v obliki 3-strane prizme, ki ga je mogoče enostavno izdelati iz lesnih odpadkov. Ta element deluje kot nevidni povezovalni člen, v katerega je mogoče privijačiti plošče in po tem sistemu iz njih sestavljati razstavne panoje poljubnih kompozicij in velikosti. Druga skupina je o uporabi plošč razmišljala še bolj elementarno in predvidela sistem spajanja plošč s povezovalnimi trakovi (»gurtnami«), s čimer je iz zelo različnih ploskovnih elementov mogoče tvoriti razgibane panoje in podstavke. Pri tem je vredno poudariti, da vse rešitve niso nujno primerne za vsak tip razstave; prvi primer je bolj prilagodljiv, njegova podoba pa relativno anonimna, medtem ko je gesta povezovanja različnih plošč z gurtnami že sama močan »statement«. Prvi lahko zato morda ustreza širokemu naboru razstav, medtem ko je drugi bolj primeren za skrbno kurirane razstave z zelo izbranim materialom, ki kljub izraziti pojavnosti razstavne konstrukcije še vedno izstopa. Noben pristop ni bolj ali manj pravilen, saj obstajajo različni tipi razstav, ki posledično zahtevajo specifično identiteto, način prezentacije in zasnovo razstavne konstrukcije – bolj anonimno/bolj ekspresivno – pri čemer študijski primeri razstavnih konstrukcij odlično odsevajo prav to mnogoterost in potrebo kulturnih institucij. Čeprav je šlo za študentsko delavnico, se ji je tako uspelo izogniti začetniški naivnosti, da bi moralo oz. da je lahko »vse namenjeno vsemu«.

Praksa trajnostnega postavljanja razstav je sicer v tujini precej bolj ustaljena in samoumevna. Številni nacionalni paviljoni, ki se predstavljajo npr. na tradicionalnem beneškem bienalu, ekologijo naslavljajo celostno, vključno s trajnostno zasnovo paviljonov, pri čemer težijo k ponovni uporabi materialov in uporabi materialov iz neposredne okolice. Najbolj ekološko ozaveščene države omejujejo celo število letalskih letov v Benetke, da bi zmanjšale ogljični odtis. Nič nenavadnega ni, če se morajo francoski in nemški kuratorji v Benetke pripeljati z vlakom, saj jim pripada le en povratni letalski let. V Benetkah, kjer je transport novih materialov zaradi geografskih značilnosti izrazito otežen, predstavitve nacionalnih paviljonov pa kot tiho tekmovanje med državami pogosto namenoma bombastične in v vseh ozirih potratne, se zdi premislek o trajnosti toliko pomembnejši. Tako je npr. nemški paviljon z naslovom Open for Maintenance na 18. arhitekturnem beneškem bienalu (2023) svojo predstavitev izrabil kot priložnost za in-situ vajo in ozaveščanje o ponovni rabi obstoječih materialov. Namesto nove razstave je paviljon postal nekakšno gradbišče in delavnica, kjer so zbrani odvečni materiali iz drugih bienalskih razstav služili kot osnova za nove posege. Koncept je poudarjal vzdrževanje, popravljanje, recikliranje in skupnostno delo kot bistvo sodobnih arhitekturnih praks. Tudi letošnji danski paviljon z naslovom Build of Site (2025) je raziskoval temo ponovne uporabe materaialov, pri čemer je projekt pravzaprav prenova paviljona, ki temelji na raziskovanju načinov ponovne uporabe gradbenih materialov, ki nastajajo med prenovo. Namesto da bi sredstva in čas namenili začasni razstavi, so jih Danci raje preusmeri v nujno potrebne izboljšave paviljona z eksperimentalnim pristopom, zato je trajnost obravnavana tudi iz družbenega vidika in z vidika porabe sredstev. Vsako leto se najde nekaj podobnih uspešnih trajnostnih praks, kakor se najde tudi nekaj komično zavajajočih. Takšen je npr. letošnji uvodni paviljon v Arsenalu, kjer je problematika odpadne toplote zunanjih enot klimatskih naprav v imenu »trajnosti« ponazorjena kar z umetnim dogrevanjem prostora z grelnimi paneli – skrbno skritimi, da je zvijača popolna.

V tujini prav tako obstajajo primeri uspešnih organizacij, ki se ukvarjajo z reciklažo in ponovno rabo razstavnih in gradbenih materialov. Dve izmed vidnejših sta ReBiennale in Rotor. ReBiennale je beneški kolektiv, ki deluje kot neformalna platforma arhitektov, študentov, umetnikov in lokalnih prebivalcev ter se posveča zbiranju, recikliranju in ponovni uporabi materialov, ki ostanejo po velikih kulturnih dogodkih, zlasti po Beneškem bienalu, in bi sicer končali kot odpadek. Organizacija je strukturirana kot participativna mreža in s partnerji in univerzami razvija trajnostne prakse in načrtovanje razstav z vnaprejšnjo možnostjo ponovne uporabe. Rotor je bruseljski kolektiv, ki že od leta 2005 (preden je bila trajnost »in«) raziskuje tokove materialov ter uveljavlja načela krožnega gospodarstva v arhitekturi in gradbeništvu. Ob njem od leta 2016 deluje še Rotor Deconstruction, specializirana podenota za razstavljanje, obnovo in prodajo rabljenih gradbenih elementov. Medtem ko Rotor združuje raziskovalne in svetovalne dejavnosti, Rotor DC zagotavlja praktično infrastrukturo za ponovno uporabo materialov na večjem merilu. Obe organizaciji dokazujeta, da bi lahko ponovna uporaba v gradbenem in kulturnem sektorju lahko postala finančno vzdržna standardna praksa.

Kljub odsotnosti uradnih smernic, ki bi kulturne institucije sistemsko zapovedovale k trajnostni rabi materialov za razstavne konstrukcije, so nekatere v preteklosti k temu cilju težile samoiniciativno, eden boljših primerov pa so prav nekatere pretekle razstave MAO. Trajnostno izhodišče so za oblikovanje razstave Universum Plečnik (2022) vzeli arhitekti biroja Svet vmes in materiale oz. gradnike uporabili v surovi, nepredelani obliki tako, da jih je bilo kot polizdelke mogoče popolnoma razstaviti, prenesti na drugo lokacijo ali ponovno uporabiti oziroma predelati za drugo rabo. Podobno razmišljanje je zaznamovalo tudi razstavo Ansambel – Gerrit Rietveld in zbirka MAO (2025), ki jo je oblikoval Matic Vrabič, le da je bila tukaj logika reciklaže ravno obratna, saj je šlo za »predciklažo« OSB plošč, ki se bodo kasneje uporabile kot talna obloga pri prenovi gradu. Obe razstavi sta uspešna primera tovrstnih praks, ki trajnostne drže nista izpeljali le zelo dosledno in celostno (od koncepta, detajla, obdelave, racionalne porabe materialov), pač pa sta tudi arhitekturno-oblikovalsko kvalitetni. Odkar je trajnost postala najbolj iskana ključna beseda arhitekture in oblikovanja nasploh, so se namreč zvrstili tudi manj uspešni primeri tovrstnih projektov, kjer pretveza trajnosti prej kot kreativno konceptualno in materialno izhodiče nastopa kot izgovor za podpovprečen izdelek. Trajnost sama po sebi ni ekvivalent za kvaliteto, pač pa le ena od spremenljivk v enačbi. Trajnost sama po sebi še ne pomeni, da gre za primer dobre arhitekture oz. oblikovanja in kot stroka bi morali biti sposobni spregledati onkraj potemkinovih »trajnostnih fasad« slabih arhitekturno-oblikovalskih projektov. Po drugi strani je vse pogostejše apriorno kritiziranje ali (njemu v izogib in opravičilo) prisilno vpeljevanje pojmov trajnosti v pojasnjevanje projektov, ki so dejansko vrhunski, a trajnosti ne postavljajo v osrčje svojega nastanka – ker se ukvarjajo z drugimi koncepti, s čimer ni nujno nič narobe. Tovrstna »trajnostna policija« in »greenwashing« lahko s pretiranim posvečanjem pozornosti enemu aspektu zanemari cel spekter drugih, isto pomembnih, kvaliteta končnega rezultata pa je lahko na koncu zaradi tega slabša. Pri tem bi se lahko dotaknili tudi polemik, da se za marsikatero domnevno »trajnostno« gesto ob upoštevanju širše slike izkaže, da sploh ni tako trajnostna; a je to že tema za prihodnjič. Kolektivno bi morali torej h kvaliteti izdelka kot celote stremeti vsaj toliko kot k trajnosti in menim, da razstava Materiali, elementi, prototipi odlično dokaže, da je mogoče ustvarjati presenetljivo kvalitetno trajnostno razstavno konstrukcijo z visoko oblikovalsko vrednostjo.

Za zaključek bi želela platformo rabljenih materialov umestiti v širši kontekst kulturnih institucij v Sloveniji. Čeprav bo razstava na ogled le en mesec, v naš prostor vnaša še kako potrebno diskusijo o ustaljenih praksah kulturnih institucij in poraja vprašanje premika od individualnega h kolektivnemu, ki presega pričujoče razstavno prizorišče. Ko se razstava zaključi, se resnično delo pravzaprav šele začne. Glede na koncept in namen razstave bo ta verjetno toliko uspešna, kolikor ji bo uspelo doseči dejanske merljive učinke v praksi kulturnih institucij, torej prerasti fazo pilotnega projekta in s prihodnjimi razstavami postati zgled snovanja trajnostnih razstav drugim muzejem. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje kot nadaljevanje pričujoče razstave in problematike zato že pripravljajo fizični prostor in spletno platformo z materiali za izposojo, priročnik za upravljanje s tovrstnimi materiali, ki ga bodo lahko uporabljale tudi druge kulturne institucije, in serijo izobraževanj za druge deležnike v kulturi. Projekt bo postal tudi del rednega programa MAO. Če logiko razstave in prihajajoče knjižnice pripeljemo do konca, bi moral biti njen cilj sistemsko organizirana, institucionalno povezana in operativna izmenjevalnica materialov, elementov in prototipov, ki bi jo upravljale in koristile regijske kulturne institucije. Z nenehno medsebojno izmenjavo dobrin bi se lahko približali idealizirani verziji neskončne preobrazbe razstavnih konstrukcij in do zadnjega izkoristili potencial njihove ponovne uporabe. Majhnost slovenskega prostora pri tem zagotovo predstavlja veliko začetno prednost, pričujoča razstava pa potreben zalet za začetek.