Razbijamo tabuje: V iskanju izgubljenih zgodb: Strast do urbanega raziskovanja

Ste kdaj opazili staro zapuščeno zgradbo in se predali sanjarjenju o tem, kdo je tam živel, kaj se je dogajalo in kaj so stari lastniki pustili za seboj? Tjaša Kovač že od otroštva čuti posebno privlačnost do zapuščenih stavb, ki jo je vedno vlekla k skrivnostnim prostorom, polnim zaprašenih spominov, zarjavelih ključavnic in razpok, ki šepetajo zgodbe iz preteklosti. Medtem ko so njene vrstnice zbirale barbike, je ona sanjala o opuščenih prostorih, v katerih bi lahko odkrivala pozabljene predmete in izgubljene trenutke. Pravi, da se je že kot deklica rada potikala po neposeljenih hišah, nekoč pa je celo našla sanjsko škatlo starih Mikijevih zabavnikov – čisti zaklad, ki je prižgal iskrico njene raziskovalne duše.

Pred leti je na Instagramu naletela na fotografije tujih raziskovalcev, ki so s svojimi kamerami beležili utrinke iz zapuščenih stavb. Prvič je izvedela, da ima ta praksa celo svoje ime – urban exploring ali na kratko urbex. Začela je brati o tem, raziskovala forume in spletne strani ter hitro dojela, da ta hobi ni le navdušenje nad zapuščenim, ampak ima tudi svoja pravila in kodeks obnašanja.

»Zapuščeni prostori imajo čisto svoj vonj, svoj utrip in svojo tišino. V sebi nosijo zgodbe, ki jih ni več – sledi dotikov, razpoke časa, šepet preteklih življenj. Ko si v takem prostoru, imaš občutek, kot da si odprl knjigo brez naslovnice, polno raztrganih, a vznemirljivih strani. In občutek neskončnega spoštovanja. In ja, zraven je vedno prisoten tudi kanček (včasih tudi kanglica) strahu – ne toliko pred nevarnostjo, bolj kot tista vznemirljiva napetost, ko nikoli ne veš, kaj boš našel. Meni ti občutki napolnijo srce,« svoj poseben hobi opisuje Tjaša.

Seveda me je zanimalo, kako to sploh izgleda – kako najdeš takšno zapuščeno zgradbo, kako moraš biti oblečen za tak podvig in pa seveda kakšne so nevarnosti, ki jih je zagotovo polno. »Eno od zlatih pravil urbanega raziskovanja je: nikoli sam. In se ga večinoma tudi držim. V dvoje ali v skupini si bolj varen, lažje rešiš kakšno nepredvideno situacijo, pa še deliti doživetje je svojevrstno lepo,« pove Tjaša, a priznava, da gre velikokrat raziskovati tudi sama: »Takrat najmočneje doživljam. Takrat je vse bolj tiho, bolj počasno, veliko bolj začutim prostor. Opazim stvari, ki bi jih sicer preslišala ali spregledala. Čas se upočasni in ti da občutek, kot da si zares vstopil v neko drugo zgodbo. Ampak varnost je vedno na prvem mestu! Lokacijo vedno pošljem prijateljici in jo pokličem, ko sem varno nazaj pri avtu. Rada sem sama, ampak ne naivna.«

Zapuščeni prostori so pogosto vse prej kot prijazni. Razpokana tla, zarjaveli žeblji, viseči stropi in vsa možna presenečenja – od živali do ostankov, na katere res nočeš stopiti. Če si sam, si popolnoma odvisen od samega sebe. Če gre kaj narobe, je lahko vsaka minuta ključna. Zato velja preprosto pravilo: urbex naj bo skupinska izkušnja. V dvoje gre lažje, pametneje in varneje. Poleg tega ima vsak svoj način opazovanja, kar raziskovanje naredi še bolj zanimivo. In če že greš sam, poskrbi, da nekdo ve, kje si – pa četudi je to le prijateljica z zemljevidom in telefonom pri roki. 

Kot vsak izkušen urbani raziskovalec ima tudi Tjaša svoj »preživetveni komplet«. Vedno je pripravljen – čevlji s trdim podplatom, dolga oblačila, prva pomoč, razkužilo za rane, močna svetilka in piščalka. Pa tudi spalna vreča, kuhalnik, kava in celo napihljiv zaščitni jopič – vse, kar bi lahko potrebovala.

»Včasih se vse začne čisto spontano,« razlaga Tjaša: »Med vožnjo opazim zapuščeno hišo in če imam čas, zavijem z glavne poti. Drugič pa izlet načrtujem bolj namensko – v kraje, kjer vem, da se skrivajo zanimive zgradbe. Včasih pa kdo omeni kakšen ’bonbonček’, ki si ga enostavno moram ogledati. Mešanica naključij, raziskovalnega duha in včasih čiste radovednosti. So pa tudi kraji, ki si jih zelo želim obiskati, a predstavljajo preveliko tveganje za zdravje. Eden takšnih je Pripjat v Černobilu. Očarljivo, strašljivo, a noro fotogenično mestece, ujeto v času … Ampak o tem sem se veliko pogovarjala z očetom, ki je kot kemik vse do upokojitve delal v NEK. Razložil mi je, da nevarnosti radioaktivnega sevanja niso vedno zaznavne z Geigerjevim števcem. Moja zajčja prestrašenost me je tako odvrnila od tega, da bi obiskala ta mističen kraj. Kljub vsemu pa tiha želja ostaja …« 

Nevarno pa ni samo sevanje v Černobilu, vsako takšno raziskovanje prinese tudi svoja tveganja. Tjaša pred vstopom vedno preveri stanje tal in stropa – če se karkoli zdi nestabilno, raje ne tvega. Adrenalin ji pogosto pomaga, da zbrano in previdno najde pot med ovirami, a nikoli na silo. Pravi, da je spoštovanje prostora ključnega pomena – ničesar ne odnese, ničesar ne poškoduje in za seboj ne pušča sledi. Tako ohranja mistiko in dostojanstvo krajev, ki so že dolgo pozabljeni. 

Med številnimi dogodivščinami Tjaša posebej izpostavi tisto iz časa pandemije, ko je v kleti zapuščene hiše nepričakovano srečala bolno srno. Načrti za raziskovanje so se v tistem hipu spremenili v reševalno akcijo. Poklicala je najbližjo lovsko družino, ki pa jo je napotila na številko 112. A tu se je zgodil zaplet – bila je v drugi občini, kar je bilo takrat prepovedano, brez maske in s prijateljico, ki ni bila del njenega gospodinjstva. Kljub temu je prevladala želja pomagati. Policisti, ki so se odzvali, so bili razumevajoči – brez odvečnih vprašanj so jo napotili do dežurnega lovca, ki je ubogi srni pomagal.

Za Tjašo je urbano raziskovanje več kot le hobi – je način življenja, način odkrivanja preteklosti in iskanja skritih zgodb v tišini zapuščenih zidov. Vsaka stavba, vsak prostor ima svojo energijo, svoje šepete in skrivnosti. In dokler bo tako, bo še naprej raziskovala, iskalka zgodb, ujetih med razpokami pozabljenih zidov.

Petra Znoj