»Prvi stik z najvišjo slovensko ligo je bil pravi preskok«

Nogometna pot Anje Sosič se je začela v Križu, kjer je kot desetletna deklica prvič stopila na igrišče z ekipo sovrstnikov. Bila je edino dekle med fanti, a prav ta izkušnja jo je spodbudila, da se je še bolj trudila in vztrajala. Danes, skoraj devet let kasneje, 18-letna Križanka igra v najvišji slovenski ženski ligi in je pred svojo tretjo sezono pri ženskem nogometnem klubu Gažon. Ob začetku prvenstvene sezone smo se pogovarjali o izzivih ženskega nogometa in njenih ciljih.

Kako se je začela vaša nogometna pot?

Igrala sem z ekipo dečkov letnik 2007 in sem bila z njimi, dokler sem lahko, se pravi do drugega razreda nižje srednje šole. Ponudili so mi sicer, da bi igrala z mlajšim letnikom 2008, ampak sem se raje pridružila Krasu, ki je v sezoni 2020/2021 organiziral žensko ekipo. Ekipa je sicer začela delovati, vendar smo zaradi pandemije covida-19 odigrale zelo malo tekem, na koncu pa je propadla, ker ni bilo dovolj igralk. Večina mojih soigralk je nato odšla k San Luigiju in Triestini, sama pa sem nato začela igrati nogomet sedem na sedem pri Montebellu, kjer sem ostala štiri leta.

Kakšne so na našem območju možnosti za dekleta, ki se želijo že od mladih nog ukvarjati z nogometom?

Možnosti so precej omejene. Dekleta lahko do približno 12. leta starosti igrajo s fanti v mešani ekipi, potem pa je treba iskati žensko ekipo. Ena izmed možnosti je Triestina, vendar meni tam ni ustrezalo, zato sem se odločila za drugo pot. Na našem območju bi bilo dobro imeti več možnosti za dekleta, ki bi rada igrala nogomet.

Kaj vas je pri nogometu že na začetku pritegnilo?

Nogomet mi je bil preprosto všeč. Pred tem sem igrala košarko, vendar sem se z nogometom še posebej povezala, ker sem doma pogosto brcala žogo s starejšim bratom Gregorjem. Ko sem začela trenirati nogomet, je pomembno vlogo odigral tudi moj prvi trener Dean Ghira, ki me je ves čas podpiral in spodbujal. Mislim, da sem se že takrat začela zavedati, da bi rada nogomet v prihodnosti igrala bolj resno.

Kako ste se pridružili ŽNK Gažonu?

Na Gažon sem prišla pred sezono 2024/2025, poleti med tretjim in četrtim letnikom višje šole. Takrat sem občutila, da je pri Montebellu razvoj ženske ekipe nekoliko zastal, za Triestino pa se nisem odločila, saj ne bi mogla hkrati tudi smučati. Razmišljala sem tudi o Ajdovščini, nato pa sem kontaktirala Roberta Zirnsteina, nekdanjega trenerja, in šla na preizkus na Gažon.

Kako pa bi opisali prvi stik s slovensko najvišjo ligo?

To je bil preskok. Pri Montebellu smo igrale na manjšem igrišču, zato je bila nova izkušnja z Gažonom precej drugačna. Prvi mesec sem predvsem tekla in se osredotočila na izboljševanje kondicije. Ko sem odigrala prvo tekmo v prvi slovenski ženski nogometni ligi, sem ugotovila, da sem zaostajala s pripravo. Tudi ostale ekipe na prvenstvu so bile precej močnejše, saj je bil takrat Gažon šele drugo leto v ligi, ekipa pa je bila zelo mlada in še precej neizkušena.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku