Prvi dan potovanja: Pregloboko pogledal v kozarec, zjutraj zamudil in se izgubil v milijonskem mestu

Končno Vietnam. Odisejado poti sem že opisal, pristali smo v Hanoju, se namestili v hotelu in juriššš novim dogodivščinam naproti. Bom malo preskočil dogajanje in pojasnil neko pomembno zadevo, ki je precej vplivala na dogajanje na celotnem potovanju. Že na vožnji z letališča proti hotelu je ekipa dobila podobo in razpadla na dva dela. Saj veste, na tiste, ki se usedejo zadaj in ga radi cukajo in tiste, ki sedijo spredaj in so na to potovanje prišli z drugačnimi nameni. Jaz in Lovro sva bila namreč vrhunsko oborožena z derivati za prijetno počutje, vsak s po tremi litri domačega sva suvereno obvladovala situacijo. S prvim potegom orožja na plan se je videlo, kdo je Vietnam raziskoval podnevi in kdo ponoči. A ga bo kdo en šluk, je bil bojni poziv in prijelo se nas je ime Šlučkarji. No, toliko, da si predstavljate pomembno ozadje našega potovanja. Nadaljujem.

Se moraš postrgati s prizorišča, popokati mizo, vse kar je na njej in se umakniti, ker … prihaja vlak

Takoj smo se podali na raziskovanje mesta. Seveda je treba najprej obiskati tiste najbolj atraktivne dele, potem ostalo. Ker smo v Hanoi prispeli bolj pozno je bila prva in najbolj logična odločitev, da obiščemo sloviti Beer street. Dolga ulica, z leve in desne sami kafiči, iz katerih prihaja bučna glasba, takšna množica ljudi, da se komaj premikaš in vzdušje, ki te “nahajpa”. Zdi se, da je tu zbran cel svet, toliko različnih narodnosti na enem kupu in scena, ki te potegne. Lahko bi napisal roman o dogajanju samo na tej ulici. A gremo dalje. Lovro se je malo pripravil na to potovanje tudi z druge plati, torej da bova tudi kaj videla, obiskala kakšno znamenitost. Šla sva večerjat na Train street Hanoi. Spet dolga ulica, z leve in desne restavracije, polno ljudi, sediš za mizo ješ in piješ, ko pa zaslišiš žvižg piščalke pa se moraš postrgati s prizorišča, popokati mizo, vse kar je na njej in se umakniti, ker … prihaja vlak. Ulico namreč ne deli cesta ampak železniška proga. Noroooo.

Prva noč je imela svojo moč, zjutraj me ni bilo ob dogovorjeni uri pri kombiju, zaspal sem kot ubit, posredovati je moralo hotelsko osebje. Malo so me čakali, na dobre stvari se pač čaka, a ne? Najhuje šele prihaja.

Samo še nekaj fotk … potem pa …

Šli smo na ogled mesta, najprej v Ho Shi Min-ov muzej. Prva panika, paranoja in posredovanje Lovrota. Nimam torbice z denarjem in dokumenti. Lovro mi strese vse iz nahrbtnika, ko ugotovi, da imam to kar iščeva, skrito za majico obešeno okoli vratu. Hitro pospraviva, se pridruživa skupini, jaz pa na hitro še naredim nekaj fotk. Usodnih ali pa odrešujočih?? Naj pojasnim. Takoj sem jim pokazal vse svoje adute, da je skupina spoznala, koga bodo prenašali naslednja 2 tedna.

Kaj se je zgodilo? Skupina se oddaljuje, jaz pa še malo fotkam, fotkam in fotkam in kar naenkrat ni Lovrota in ne skupine. Grozno. Hrabri mišek ostane sam, nekje daleč stran v neznanem svetu. Po slabe pol ure me Lovro in Špela (naša srčna vodnica) najdeta v džungli ljudi milijonskega mesta. Loterija. Prvi zagovor, padec na kolena in obljuba, da bom bolj pozoren in se držal skupine.

Iz Hanoia smo se naslednji dan odpravili v Sapo, mesto na severu Vietnama blizu kitajske meje, od tam pa k najini novi ljubezni. V neko vasico sredi riževih polj, ki se mi je usedla v srce. Kraj, ki je razlog, da se bom sem zagotovo kmalu vrnil. Tudi Lovro. Prespali smo pri domačinih plemena Rdeči Kmongi, se družili in sprehajali po riževih poljih, zvečer pa pili njihov “happy water”, in leteli na glavo. Ne vsi, ekipa Šlučkarjev pa zagotovo. Složno do podna. Težko je vse opisati, preveč je zgodb, tudi ljubezenske bi bile, če bi si Lovro vzel čas, pa si ga ni, zato pa bova sem še prišla. Tu je pustil srce, jaz pa jetra in ledvice. Lovro se je namreč poročil z neko Grkinjo (še vedno mu pisari), jaz sem bil priča, eden od Šlučkarjev pa matičar. Norišnica vam povem.  Smeha in dobrega razpoloženja na tone. Ker pa sva bila z matičarjem zaradi zaužitega preveč ranjena, je baje poroka neveljavna.

Da ne bo izgledalo, da smo samo pili, moram povedati, tudi jedli smo. Ko smo šli na treking po riževih poljih smo v eni vasi naleteli na domačina, ki je roštiljal podgane ali pa so bile to pošteno nabildane miši. Pripravili so degustacijo in nihče, razen naju z Lovrotom, tega niti slučajno ni hotel probati. Midva razkužena z vsem mogočim sva se ojunačila in probala vsak svoj košček te delikatese, zalila z domačim riževim žganjem in preživela. Ostaja dilema ali sva jih jedla ali samo probala. Dovolj o tem, naslednjič pa nekaj o dogodkih na najvišji gori Vietnama in morda tudi kaj pikantnih podrobnostih masaže, ki te odnese daleeeeč, daleeeeč …

Opomba uredništva: V besedilu boste našli pogovorne izraze, sleng in kakšno slovnično akrobacijo. Ni napaka, vse je namensko! Avtor želi, da se bralec počuti, kot da je tam z njim – med šlukci, vlakom, riževimi polji in vsemi dogodivščinami.

Ena skala ali vrsarske gostilne – nekaj od tega me je spravilo na čisto drug konec sveta

The post Prvi dan potovanja: Pregloboko pogledal v kozarec, zjutraj zamudil in se izgubil v milijonskem mestu appeared first on ZON.