Prometni zastoji in duševni kaos Slovenije

»Ko spremenimo sebe, se spremeni tudi svet okoli nas,« je zapisal Goethe. Če je zunanji red okoli posameznika res ogledalo njegovega notranjega sveta, potem so slovenske ceste zrcalo duševnega stanja naše družbe. Preozke, z zastarelo ureditvijo in kupom nelogičnih ovir oz. omejitev. Kot otroška soba, polna igrač in druge navlake vsepovsod.

Muzej na prostem

Slovenski avtocestni križ postaja pravi muzejski eksponat. Zgrajen za promet izpred dveh ali treh desetletij, danes poka po šivih. Vsako poletje, v Ljubljani in njeni širši okolici pa kar celo leto, vsako jutro in okoli 16h, se na njem nabirajo obupne kolone. To pa ni samo prometna težava, temveč simptom globljega stanja družbe in predvsem politične brezbrižnosti. Lani smo skozi poletne dni, na avtocesti proti morju, doživljali prave mazohistične podvige: gneča že ob devetih zjutraj, popoldne pa občutek, da bi bil daleč najbolj profitabilen biznis v državi prodaja sladoleda na odstavnem pasu. Kako bo letos? Nič bolje. Kako pa naj bo? Edina stalnica, ki jo slovenska politika še obvlada, je zagotavljanje prometnih zastojev in visokoletečih obljub

Hrvaška je razumela

Hrvaška je že v devetdesetih, takoj po domovinski vojni, razumela, da je stanje na cestah enako duševnemu stanju družbe. Med Zagrebom in Splitom so potegnili novo cesto, razširili staro, investirali v prihodnost. Slovenija? Kje je tretja razvojna os? Povezava s Koroško? V Sloveniji še vedno sanjamo o »trajnostni mobilnosti«, medtem ko naš avtocestni križ že desetletje diha na škrge. Manj voženj ni rešitev za slabo infrastrukturo. To je priznanje politične lenobe. Namesto da bi gradili, širili in modernizirali, poslušamo floskule o zmanjšanju hitrosti na 110 km/h in o čarobnih rešitvah z vlaki, ki seveda obstajajo samo v PR-kampanjah.