Projekt Habitar: Koper skozi intimne zgodbe bivanja

10 hours ago 28

V Pokrajinskem muzeju v Kopru je bila nedavno projekcija mednarodnega avdiovizualnega raziskovalnega projekta z naslovom Habitar Koper, ki ga je zasnoval čilski režiser Joaquin Mora. Projekt raziskuje pomen doma v obmejnem mestu ter načine, kako skupnost, spomin, zgodovinske spremembe in globalni ekonomski vplivi soustvarjajo naše bivalne prostore. Prek intimnih zgodb prebivalcev razkriva stanovanjske resničnosti Kopra, ujete med tradicijo in sodobnostjo, dediščino in preobrazbo, hkrati pa odpira širša vprašanja identitete, pripadnosti in bivanja. Dokumentarna serija Habitar povezuje film, fotografijo, zvok in instalacijo ter dom razume kot čustveni, družbeni in politični prostor. Od zgodovinskega mestnega jedra do obrobnih sosesk ponuja poglobljen vpogled v urbane spremembe in načine, kako ljudje naseljujemo prostore, ki jim pravimo dom.

Pogovarjali smo se z Rebeko Bratož Gornik in Joaquínom Moro, neodvisnima filmskima ustvarjalcema, ki stojita za mednarodno dokumentarno serijo Habitar.

Kako je nastala ideja za projekt Habitar?

Rebeka Bratož Gornik: Ideja za projekt Habitar je nastala iz najinega skupnega zanimanja za vprašanje bivanja in odnosa med ljudmi ter prostorom. Opazovala sva, kako se mesta hitro spreminjajo zaradi turizma, ekonomskih pritiskov in novih načinov življenja, medtem ko občutek doma postaja vedno bolj negotov. Želela sva raziskati, kaj pomeni prebivati nek prostor danes, ne samo fizično, ampak tudi čustveno, socialno in politično.

Joaquin Mora: Gre za mojo dolgoletno fascinacijo z vprašanjem, kako ljudje naseljujemo prostor in kako prostor oblikuje nas. Z Rebeko sva veliko govorila o tem, da danes dom postaja vedno bolj nestabilen pojem zaradi ekonomskih pritiskov, mobilnosti, turizma in transformacije mest.

Zakaj sta za eno od lokacij izbrala prav Koper?

JM: Koper naju je pritegnil, ker je mesto na presečišču različnih identitet, zgodovin in vplivov. Je obmejno pristaniško mesto z zelo specifično mediteransko atmosfero, kjer so spremembe prostora zelo vidne. Hkrati je dovolj majhen, da lahko hitro začutiš dinamiko med lokalnim življenjem, turizmom in urbanimi transformacijami. Koper ima slojevito zgodovino, močno mediteransko atmosfero in hkrati občutek tranzitnega prostora. Zanimalo me je ravno to prepletanje lokalnega življenja, pristanišča, turizma in obmejne realnosti. V takem mestu lahko zelo jasno vidiš napetosti med spominom, ekonomijo in prihodnostjo.

Film odpira vprašanje, kaj pomeni imeti dom. Kako sta to vprašanje raziskovala skozi zgodbe prebivalcev?

RBG: Tema doma se nama je zdela najbolj zanimiva skozi osebne zgodbe ljudi. Niso naju zanimali le stanovanjski pogoji, ampak predvsem vsakodnevni rituali, spomini, odnosi do soseske in občutki pripadnosti. Veliko časa sva namenila pogovorom brez kamere, poslušanju ljudi in opazovanju njihovega vsakdana. Film je tako nastajal zelo organsko. Zgodbe prebivalcev sva poskušala približati zelo intimno in potrpežljivo. Ljudi nisva želela reducirati na primere stanovanjske krize ali urbanih sprememb. Zanimalo naju je, kako posamezniki doživljajo prostor skozi vsakdanje geste, skozi odnose, spomine, tišino, rutino. Mislim, da se vprašanje doma vedno skriva v majhnih detajlih.

Katere zgodbe ali izkušnje prebivalcev Kopra so vaju najbolj zaznamovale?

JM: Zelo močan vtis so naju pustile zgodbe starejših prebivalcev, ki se spominjajo Kopra pred urbanističnimi spremembami. Hkrati pa tudi zgodbe mlajših generacij, ki si v mestu težko predstavljajo svojo prihodnost zaradi cen stanovanj in negotovih pogojev dela. Ta kontrast med spominom in prihodnostjo je postal ena ključnih osi projekta. Veliko jih govori o izgubi določenega ritma življenja in občutka skupnosti. Po drugi strani pa me je zaznamovala tudi negotovost mlajše generacije, ki pogosto ne ve, ali si bo v mestu sploh lahko ustvarila življenje.

RBG: Posebej naju je zaznamovala zgodba gospe Katarine Gregurić, ki je med vojno v Sarajevu, od koder se je preselila v Koper, med vojno na blazino vsak dan vezla hiško, dom, da bi s tem presegla grozodejstva vojnega vsakdana.

Kako se po vajinem mnenju spreminja občutek pripadnosti v obmejnem mestu, kot je Koper?

JM: V Kopru je občutek pripadnosti vedno nekoliko fluiden. Ljudje pogosto živijo med različnimi jeziki, kulturami in identitetami. Danes pa globalizacija, mobilnost in turistifikacija dodatno spreminjajo odnos do prostora. Zdi se nama, da se pripadnost vse bolj gradi skozi skupnosti in medosebne odnose, manj pa skozi stabilnost prostora samega. Včasih imam občutek, da ljudje postajajo obiskovalci v lastnem mestu.

Koliko na doživljanje doma danes vplivajo ekonomija, turizem in stanovanjska politika?

RBG: Zelo močno. Stanovanje danes ni več samo prostor bivanja, ampak pogosto investicija namenjena oddaji turistom. To vpliva na to, kdo lahko ostane v mestu in kdo mora oditi. Ekonomija in stanovanjska politika neposredno oblikujeta občutek varnosti, stabilnosti in domačnosti. Dom ni več samo osebna ali družinska kategorija, ampak postaja vprašanje dostopa, privilegija in ekonomskih pogojev. Turizem pogosto spremeni prostor v kuliso, medtem ko vsakdanje življenje postane sekundarno.

JM: Se strinjam z Rebeko, obalna mesta doživljajo specifičen pritisk zaradi turizma in omejenega prostora. Na obali postane stanovanje zelo hitro del turistične ekonomije, kar dviguje cene in zmanjšuje dostopnost za lokalno prebivalstvo. Poleg tega imajo ta mesta pogosto zelo izrazito sezonsko dinamiko, ki vpliva tudi na družbeno življenje.

Katere največje spremembe sta opazila v Kopru med raziskovanjem in snemanjem?

RBG: Med raziskovanjem sva opazila predvsem pospešeno preobrazbo javnega prostora in stanovanjskega trga. Nekateri deli mesta postajajo bolj uniformirani in prilagojeni obiskovalcem, medtem ko lokalne skupnosti izgubljajo prostor za spontano druženje. Zanimivo nama je bilo tudi, kako hitro se spreminja ritem mesta skozi turistične sezone. Obalna mesta imajo zelo specifične pritiske. Zaradi omejenega prostora in privlačnosti za turizem so spremembe pogosto hitrejše in bolj agresivne. Stanovanja postajajo investicije, mesto pa se začne prilagajati začasnim uporabnikom namesto prebivalcem. To vpliva tudi na družbene odnose in občutek skupnosti.

Kako sta v filmu povezala zgodovino mesta s sodobnimi urbanimi spremembami?

RBG: Zgodovina je v Kopru še vedno zelo prisotna v arhitekturi, jeziku in kolektivnem spominu. V filmu sva želela pokazati, kako se zgodovinske plasti mesta prekrivajo s sodobnimi ekonomskimi interesi in urbanimi spremembami. Preteklost ni nekaj oddaljenega, ampak še vedno aktivno oblikuje sedanjost. V filmu sva želela zgodovino razumeti kot nekaj živega. Koper ni samo arhitekturna dediščina ali nostalgija, ampak prostor, kjer preteklost še vedno vpliva na sedanjost. Urbanistične spremembe, turizem in ekonomija se vedno dogajajo na plasteh prejšnjih zgodb in spominov.

Se v Kopru že kažejo procesi gentrifikacije, ki jih raziskujeta tudi drugod?

RBG: Absolutno. Procesi gentrifikacije so v Kopru že vidni, čeprav morda niso tako izraziti kot v večjih mestih. Vidimo jih v spreminjanju namembnosti stanovanj, pritisku na lokalne prebivalce in postopnem izginjanju nekaterih tradicionalnih načinov življenja. To so počasni procesi, ki pa dolgoročno močno vplivajo na identiteto mesta. Ena največjih sprememb, ki sem jih opazila, je bila transformacija javnega prostora. Določeni deli mesta postajajo bolj sterilni, bolj usmerjeni v potrošnjo in turizem. Hkrati pa sem opazila tudi veliko nevidnih oblik odpora, majhne skupnosti, neformalne mreže ljudi, ki še vedno poskušajo ohraniti občutek pripadnosti. Tukaj seveda ne govorim nujno o popolni gentrifikaciji, ampak o postopnih premikih, dvigu cen, spreminjanju strukture prebivalcev in povečevanju turistifikacije historičnega mestnega jedra. To dolgoročno spremeni način življenja v mestu.

Kako lokalna skupnost reagira na spremembe prostora in načina bivanja?

JM: Reakcije so zelo različne. Nekateri spremembe vidijo kot razvoj in priložnost, drugi pa občutijo izgubo skupnosti in domačnosti. Veliko ljudi ima občutek, da nimajo pravega vpliva na procese preoblikovanja mesta, kar ustvarja določeno frustracijo in občutek odtujenosti. Zanimivo mi je bilo opazovati, kako pogosto ljudje čutijo, da nimajo vpliva na razvoj mesta, čeprav jih te spremembe neposredno zadevajo.

Projekt združuje film, fotografijo, zvok in instalacijo. Zakaj sta se odločila za transmedijski pristop?

JM: Projekt razumeva kot odprto raziskovalno platformo. Tovrsten pristop se nama je zdel nujen, ker tema bivanja presega en sam medij. Film omogoča čas in pripoved, fotografija ujame detajl in atmosfero, zvok pa ustvari občutek prisotnosti prostora. Instalacija pa omogoča, da obiskovalec delo doživi fizično in prostorsko. Želela sva ustvariti večplastno izkušnjo.

Kako vidita prihodnost bivanja v mediteranskih oziroma obalnih mestih?

JM: Po najinem mnenju bo to eno ključnih družbenih vprašanj prihodnjih desetletij. Podnebne spremembe, turizem, migracije in nepremičninski trg bodo močno vplivali na način življenja. Mislim pa, da bodo ravno lokalne skupnosti in oblike solidarnosti postajale vedno pomembnejše.

Se ljudje danes še vedno počutimo povezani s prostorom, kjer živimo?

RBG: Najbrž, vendar na drugačen način kot nekoč. Kot sva že govorila, živijo danes ljudje pogosto bolj mobilno in začasno, vendar še vedno iščejo občutek pripadnosti. Včasih je ta povezanost vezana bolj na ljudi, skupnosti ali spomine kot pa na sam fizični prostor.

Kam se bo projekt Habitar razvijal v prihodnje? Ali načrtujeta nova snemanja tudi v drugih mestih ob Jadranu ali Mediteranu?

JM: Projekt Habitar razumeva kot dolgoročen raziskovalni proces, ki se lahko razvija v različnih mestih in kontekstih. Zanima naju nadaljnje raziskovanje obalnih in mediteranskih mest, predvsem tam, kjer se močno prepletajo vprašanja turizma, migracij, stanovanjske politike in identitete prostora. Trenutno razmišljava tudi o novih snemanjih v drugih mestih ob Jadranu, saj se podobni procesi pojavljajo po celotni regiji. Najprej greva v Pulo, nato pa še v Trst.

Ana Zupan