Primorska sled v deželi pamp

V Argentino so se Primorci izseljevali že pred prvo svetovno vojno, vrhunec tega vala pa je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so naši kraji pripadli Italiji in je oblast kmalu prevzel fašizem. Ta je s svojimi raznarodovalnimi metodami v deželo pamp na južni polobli pognal od 25.000 do 30.000 Primorcev, ki so si tam skušali ustvariti boljše življenjske razmere.

Fašistični režim je sicer omejeval izseljevanje etničnih Italijanov, odhoda naših ljudi pa ni oviral, saj so bili za oblast nezaželeni. Prosilcem za izselitev so oblasti hitro izdale potrebno dokumentacijo, cilj pa je bil čim bolj izprazniti slovenske vasi in na njihovo mesto naseliti italijansko prebivalstvo.

O tem je tekla beseda na četrtkovem večeru v Trgovskem domu, posvečenem Primorcem v Argentini. Srečanje so pripravili Slavistično društvo Koper, Slavistično društvo Trst–Gorica–Videm in Slavistično društvo Nova Gorica. V imenu Trgovskega doma in Feiglove knjižnice je navzoče pozdravil Alex Devetak, v imenu treh slavističnih društev pa Ernesta Furlan iz Nove Gorice.

Pustili so močan pečat

O primorskem naseljevanju v tej veliki južnoameriški državi so podrobneje spregovorili Rok Fink, slovenski kulturni delavec v Argentini, dr. Miha Zobec, raziskovalec slovenskega izseljenstva z ISIM ZRC SAZU in Univerze na Primorskem, ter Urh Ferlež, raziskovalec slovenske izseljenske književnosti z Univerze v Gradcu.

Vsak s svojega zornega kota so osvetlili izseljensko problematiko, s posebnim poudarkom na organiziranosti naših ljudi v tujem in pogosto tudi nenaklonjenem okolju. Kljub številnim težavam, ki jih prinaša odtujenost, so primorski Slovenci v državi, ki jih je sprejela, pustili močan pečat. Predavatelji so poudarili, da so številni Slovenci živeli v strnjenih delih Buenos Airesa in da je bila slovenščina prisotna tudi na ulicah tega velemesta. Ustanavljali so kulturna društva, v katerih so se zbirali in prirejali različne dogodke, mnogi Primorci pa so se uveljavili tudi v širšem argentinskem javnem življenju.

A čas je naredil svoje in asimilacija je bila stalno na preži. Starejši rodovi, ki so še močno čutili povezanost z domovino, so odšli, mlajše generacije pa so se vse bolj zlile z večinskim okoljem. Številna društva in domovi so zaprli vrata, s tem pa je začela usihati tudi prepoznavna prisotnost primorskega človeka v deželi tanga. Primorcem je ostal le še dom Triglav v Buenos Airesu, ki si še danes, ne brez težav, prizadeva pritegniti čim več ljudi slovenskega rodu.

V drugem delu večera so predavatelji predstavili več Primorcev, ki so se uveljavili na različnih področjih javnega življenja. Med njimi so najprej omenili Viktorja Sulčiča iz Križa pri Trstu, ki je zaslovel kot arhitekt in graditelj pomembnih objektov. Izpostavili so tudi Karla Košuto, izvrstnega opernega pevca, znanega zlasti po vlogi Otella. Spomnili so še na gradbenike, brata Benčič in Mozetič, industrialca Jožka Kjudra, glasbenika Cirila Hrena, pianista Antona Solerja, operno pevko Karlo Filipčič ter pisateljice Vlady Kocjančič, Alejandro Lovrenčič, Lavro Devetak, Julijo Vodopivec in druge.

Ob koncu večera je bilo slišati tudi željo, da bi se kateri od zgodovinarjev ali raziskovalcev poglobil v argentinske arhive in iz njih izluščil še nove podatke o teh izseljenskih valovih. Toda arhivi za zdaj ostajajo težko dostopni. Za temeljitejše raziskave bo tako, kot so poudarili predavatelji, očitno treba počakati na ugodnejše čase.