Prihodnost je desna – generacijski trk in odmik mladih od levice

Danes se je slovenska desnica zbudila v turobno, skoraj zimsko mrzlo jutro, kjer ima marsikdo mračnjaški občutek, kakršnega so imeli Venezuelci okoli leta 2005, ko je komunistični diktator Hugo Chávez (takrat še s polno podporo uporabnih idiotov na Zahodu) konsolidiral svojo oblast v državi. Trenutni vladni trojček je kljub katastrofalnim prisluhom, štirim letom izžemanja navadnih ljudi in kratenja svobode govora vendarle dobil volitve, čeprav res veliko manj prepričljivo kot leta 2022, in bodo tokrat potrebovali slovensko različico Alternative für Deutschland, da bodo lahko suvereno vladali. A vse vendarle ni tako črno. Za oblaki sijejo sramežljivi žarki pomladi, ki prihaja. Le opaziti jih je treba.

Pomembni sta predvsem dve stvari: prva je ta, da je večina volivcev volila stranke z ekonomsko liberalnim programom, in le slovenska posebnost je, da take stranke ne bodo tvorile koalicije – SDS, Resni.ca, NSi + SLS + Focus in Demokrati bi brez večjih programskih težav vodili koalicijo, medtem ko bi bila trenutna skrajno leva koalicija v opoziciji. Seveda pa vemo, da so pravila igre v Sloveniji povsem drugačna, podobna propadlim postkomunističnim državam, kjer se vse glede vladnih koalicij dogovori vnaprej, in v slovenski mlakuži je jasno, da se je Zoran Stevanović najbrž že vnaprej dogovoril z Gibanjem Svoboda, da bo šel v njihovo koalicijo (pa še takrat potrebujejo manjšince za vladanje). Sicer bo smešno, da gre stranka z ekonomsko liberalnim programom v koalicijo s skrajno levimi, ne pa s kompatibilnimi desnosredinskimi strankami, a to bodo mediji že znali zgladiti.

Svobodo so izvolili boomerji

Obstaja pa še ena bolj spodbudna novica, ki vzbuja upanje za bodočnost. Namreč, mladi so volili resno in volili DESNO. To je tisti najbolj pomemben žarek, ki pronica izza oblakov. Če je verjeti prerezu volivcev, ki ga je objavila Mediana, je Svoboda zmagala na krilih tistih, ki so dopolnili 65 let in več (se pravi upokojencev). Ljudje, ki so se še pravi čas pridružili Catch the cash ponzijevi shemi, ki ji danes rečemo pokojninski sistem, in so v resnici dokaj zadovoljni s tem, da so neto plače vse nižje, davki pa vse višji.

Graf kaže res presunljivo sliko:

Svobodo so eksplozivno volili predvsem upokojenci, medtem ko v starosti do 44 let (najproduktivnejša leta življenja) dominira desnica – tako zelo, da če bi volili le mladi od 18 do 24 let, bi dejansko dobili t. i. “koalicijo razuma” desnosredinskih strank. Gre za presunljivo ugotovitev. Mladi so vedno bolj desni, medtem ko so starejši ujeti v jugonostalgični preteklosti egalitarizma in jim socialistični kronizem predstavlja običajno politično resničnost, kot nekoč v prejšnji državi. To je diametralno nasprotna resničnost od tiste, ki nam jo slikajo mediji: češ da “SDS volijo le starejši, mladi pa so socialisti in progresivci, ki zaupajo predvsem Levici in novoobraznim liberalcem”.

Porušena družbena pogodba

Več kot očitno je, da je socialna pogodba med starejšimi, ki so se upokojevali tudi do 20 let prej, kot se bo sodobna mladina, porušena. Generacija odhajajočih danes od mladih pričakuje, da bodo delali več, kljubovali kitajski in ameriški konkurenci, hkrati pa plačevali vedno višje davke in se upokojevali pri sedemdesetih. Jasno pa je, da je to račun brez krčmarja. Mladi se tem plesnivim vzorcem družbe končno upirajo, pa ne tako, da gredo v naročje skrajne Levice, ampak – presenetljivo – v naročje desnosredinskih strank. Logika je jasna: tisti, ki delajo, ustvarjajo in prispevajo, si ne želijo vlade, katere edini razlog za obstoj je izžemanje produktivnega dela prebivalstva in nagrajevanje tistih, ki uživajo privilegije nenapisane družbene pogodbe – od upokojencev, brezposelnih, migrantov, nevladnikov, samozaposlenih v kulturi, političnih agitatorjev, ki se pretvarjajo, da so novinarji … cel kup ljudi se je zbral okrog posode, v katero davkoplačevalci sicer nalivajo vedno več mleka, a je tudi pivcev tako veliko, da ga ne zmorejo več nalivati dovolj.

Vladi ni tuje izkoriščanej upokojencev za politično propagando, Foto: STA

Zdaj so končno rekli: “Dovolj!” in vprašanje je, ali se lahko ta plaz ustavi. Nezadovoljstvo mladih brbota pod površjem in je letos dobilo kar nekaj obvodov, kjer so že nakazali svojo jezo: ena manifestacija tega je bil slavni “kibernetski napad” na burek-anketo Gibanja Svoboda, kjer so ljudi spraševali, ali se danes počutijo bolj svobodno, pa je 95 odstotkov ljudi povedalo, da se ne. To so bili uporabniki interneta – pretežno mladi, ki so sledili vplivniku Aleksandru Repiću. In ne pozabimo – prav zaradi tega, ker ga je izpostavil Repić, se lahko za vstop v parlament zahvali tudi Zoran Stevanović in njegova Resni.ca.

Magija tradicionalnih medijev, ki pa jo bo kmalu konec

Slovenski politično-medijski konglomerat, ki poganja Gibanje Svoboda (pa tudi druge novoobrazne stranke pred tem), je mogočen, 500 milijonov evrov vreden, dobro naoljen stroj politično preverjenih urednikov in fanatičnih, ideološko skrajno levih novinarjev, se je izkazal za tako močnega, da je povsem hipnotiziral starejše, ki ne uporabljajo interneta, da so verjeli fantazijski zgodbi o izraelskih agentih, ki so se sredi belega dne zglasili na sedežu stranke SDS in začeli prisluškovati opoziciji. Čarovnija je bila tako močna, da se ta del populacije sploh ni več pogovarjal o tem, da so se Golobovi politični sopotniki v prisluhih pogovarjali o hudi korupciji vlade.

foto: umetna inteligenca

Takšno čaranje je res impresiven prikaz tega, kaj se da postoriti z malce starejšimi, ki še niso informacijsko dovolj pismeni, da bi si informacije iskali na spletu. Na drugi strani pa je jasno, da se čas moči takšnih medijev izteka. Čez 10 let bodo ravno tako relevantni kot stroji za pošiljanje faksov.

“Da je 42% volilnega telesa nad 65 let glasovalo za obstoječo kompozicijo, ob vsem dogajanju v zadnjem mandatu, samo potrjuje izjemno nizko stopnjo politične in ekonomske posmenosti v tem segmentu populacije. In potrjuje, da imajo v tej starostni skupini na oblikovanje njihovih preferenc še vedno izjemen vpliv tradicionalni mediji.” dodaja nekdanji veleposlanik Tone Kajzer.

Leta 2030 bo 50-letni Slovenec rojen leta 1980, 60-letni Slovenec rojen leta 1970 – sodoben, digitalno pismen, razgledan človek, ki novic ne išče pri Marcelu, Tanji Gobec in Igorju E. Bergantu, ampak v poglobljenih podcastih in na družbenih omrežjih … tak pa si zna resnico poiskati sam. Če že kaj, potem letošnje volitve kažejo, da se ta čas nezadržno približuje.

Zato ni nič čudnega, da glasovi mladih (pa tudi tistih malce manj mladih, nekje do abrahama) obetajo. Prihodnost je desna!